Zakaj Rusi sploh niso tako zelo drugačni od Američanov, kljub politični retoriki

Od ameriških predsedniških volitev 2016 naprej je rusofobija okužila politični in medijski establišment v ZDA. Dosegla je že enak ali celo še višji nivo kot med hladno vojno.

V Rusijo sem se preselil ravno ob tistem času. Nekega dne sem se v lokalu usedel poleg prijetne Rusinje, ki je potem, ko je izvedela, da sem Američan, vprašala: »Zakaj nas tako sovražite?« V odgovor sem samo skomignil z rameni in rekel: »Rocky 4?«

Kar nekaj časa sem razmišljal o tem in se zavedel, da ljudje, ki nikoli ne obiščejo drugih držav, pogosto sodijo stvari samo na podlagi dveh virov: po stereotipih v medijih in po politiki. Trenutno sta voditelja Rusije in ZDA oba karikaturi medijskih stereotipov.

Predsednik ZDA je bombastičen, debel poslovnež. Ruski predsednik je vitek bivši obveščevalec s trdoživim izgledom, ki dovoli, da ga fotografirajo zgoraj brez. Absurdno slikanje obeh voditeljev v medijih je spodbudilo napačne predstave, ki so skupne ljudem v obeh državah.

Čeprav je naš svet neverjetno povezan med seboj in je na internetu dostopna ogromna količina informacij, se zdi, da se lažni vtisi samo še krepijo. Zato ni presenečenje, da si Američani zamislijo tipičnega Rusa kot nekoga, ki je strašljiv, se nikoli ne smeji, pije vodko in je najbrž vohun. Podobno si tipičen Rus predstavlja Američana kot nekoga, ki je hrupen, debel, ljubi orožje in je najbrž vohun.

Rusom jaz težko svetujem, kako lahko premagajo svoje napačne predstave, lahko pa svetujem Američanom. Namesto poslušanja retorike analitikov se osredotočite na zgodbe, ki so medijem premalo zanimive, da bi prišle v poročila. Tiste stvari, ki jih nikoli ne izveš, dokler jih ne pove na glas ena oseba drugi.

Ko se na primer vsakič ob koncu vikenda srečam s svojo rusko tutorko, mi ona pripoveduje o tem, kako je preživljala čas s svojim vnukom v parku, kako sla šla gledat film in na sladoled. Druga prijateljica je zafrustrirana, ker mora iti na obisk domov k svoji družini in ne ve, kako bi ji priznala, da je začela kaditi. Ko sem bil nazadnje v trgovini in kupoval mleko, sem moral stopiti na stran, da sem spustil mimo ihtečega otroka, ki je capal za svojo mamo s škatlo z nekimi sladkarijami, ona pa že tretjič ni dovolila, da bi to dala v nakupovalno košaro.

Rusi pogosto ne vedo, katero knjigo bi radi brali, in včasih začnejo brati tri ali štiri, pa ne preberejo na koncu niti ene. Včasih tako obožujejo sladoled, da bodo šli ponj za vsako ceno tudi v najhujšem dežju, hkrati pa zatrjujejo, da gre ananas dobro na pico (to sicer ne drži).

Rusi niso drugačni od Američanov. Konec koncev ni pomembno, ali se pripadnik tvojega naroda malo več smeji ali v svojo juho naklada kislo smetano. Rusi niso tako drugačni od Američanov, ker so vendar ljudje, ljudje pa vedno hočejo in hrepenijo po istih stvareh. Ljudi je strah in pogrešajo svoje ljubljene, ko jih ni, zbolijo, ko se menjajo letni časi, v družbi prijateljev se pritožujejo nad slabim seksom ali zaskrbljeno ugotavljajo, da so starši na stara leta postali malo preveč rasistični.

Če torej Trump spremeni vojno na Twitterju v pravo vojno, ali pa neka novica razkrije, da ima Putin robotsko roko iz koncerna Kalašnikov, pomnite: Rusi in Američani so oboji samo ljudje. Vsi imamo svoje probleme.

Benjamin Davis je ameriški novinar in avtor knjige King Fu življenja v Sankt Peterburgu, Rusija. V mestu je z ruskim piscem Nikito Klimovim leto dni delal na projektu Flash 365. Danes v glavnem piše magično-realistične zgodbe, ki govorijo o ruski kulturi, samoumevnih napačnih predstavah in ruskih babicah. Svoja razmišljanja deli na svojem kanalu na družbenem omrežju Telegram.

Preberite še: Kulturne razlike ali kako posle sklepajo Rusi in kako Američani

Preberite tudi našo serijo prispevkov, ki potrjujejo in zavračajo različne stereotipe o Rusiji.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.