»Klasično medicino rad primerjam z avtoservisom, ki želi popraviti nekaj, kar je že pokvarjeno. Zdravnik najprej vpraša: Kaj vas muči? Mi pa nadgrajujemo avtomobile,« pravi 28-letni Denis Varvanec, mlad temnolas moški v kratki majici z napisom »Akademija 83«. »Mi bi radi izboljšali zdrave ljudi.«
Z besedo »mi« ima Denis v mislih biohekerje. V celotni Rusiji sebe tako označuje samo 20 ljudi. Prej so si pravili »transhumanisti«, gre pa za ljudi, ki želijo za vsako ceno pretentati proces staranja. Terminologija se je sčasoma razvijala in tako so ruski transhumanisti prišli do pojma »biohekerstvo«, h kateremu so sicer pripomogli tudi ameriški kolegi. S slednjimi jih sicer verjetno res povezuje samo ime in nič drugega.
Ruski biohekerji verjamejo, da so nekaj posebnega. »V teoriji za zdravilo potrebuješ zdravnikov recept. V Rusiji velja nasprotno, tukaj lahko kupiš skoraj katerokoli substanco, zato je tukaj vse mogoče,« razlaga Denis. Če gre na Zahodu praviloma za naprave in lepe shematske prikaze, ki jih delajo te naprave, za odpovedovanje sladkorju in zmanjševanje stresa, so ruski biohekerji privrženci nenehnih kontrol (redno spremljanje biokemičnih kazalnikov posameznega človeka) in eksperimentov z zdravili.
Denis je bil pred dvema letoma nekakšen zapečkar, nič se ni ukvarjal s športom in je ves čas posedal, kvečjemu je šel kdaj na kakšen jogging. Imel je zdravstvene težave in vse je delal počasi. Danes je soustanovitelj biohekerskega laboratorija v zasebnem fitnes klubu Atmosfera v Moskvi: nadzira dve zgornji nadstropji v poslovni četrti Moscow City in k njemu prihaja več kot ducat strank s Forbesove lestvice najbogatejših. Vse temelji na vrsti anket in ultra-modernem: kombinacija športa in »terapije«. Ko se je Denis začel »nadgrajevati«, je v šestih mesecih svoje telesne kazalnike izenačil s tistimi od vrhunskih športnikov. A vendar, biohekerji se le redko pojavljajo v medijih, pa še takrat skoraj vedno v skrajno negativni luči. Biohekerji so označeni za »norce brez medicinske izobrazbe, ki sejejo kaos v znanosti in se ubijajo s svojimi eksperimenti« - če verjamete tej medijski ekstazi.
Vseeno ti ljudje še naprej verjamejo, da bodo doživeli začetek naslednjega stoletja.
Atmosfera Private Fitness
Čarobna tabletka
»A boste umrli?« - »Da, enkrat bom.«
»Ampak ne zdaj, kajne? Tudi jaz ne trdim, da ne bom umrl, če me nekdo ustreli s puško ali me povozi avto,« reče moški v temnomodri obleki. Nato naredi požirek iz kozarca z rešitvijo, ki vsebuje vitamin C. »Vseeno pa ne načrtujem, da bom umrl.«
Siva petnadstropna zgradba v vzhodni Moskvi, zunaj dve varnostni kabini. V notranjosti je pisarna mednarodno podjetje za outsourcing (iskanje zunanjih izvajalcev del). Smo v pisarni glavnega finančnega referenta. Ima 35 let, ime mu je Stanislav Skakun in je bioheker. Na zidovih njegove pisarne so razne diplome in certifikati – ne iz biohekerstva, iz korporativnih financ. Da je tu bioheker, izdajajo samo pločevinka tavrina in še nekaj zdravil ob tiskalniku v kotu. Vse ostalo je dokaj tipično: usnjen naslonjač, velik ekran, počiščena miza, nič posebnega.
Zadnja tri leta in pol je tale moški na sebi izvajal morda celo največji eksperiment v samodigitalizaciji na svetu, zaradi katerega ga že primerjajo z ameriško zvezdo biohekerstva Chrisom Dancyjem. Ampak Dancy je kiborg, Skakun pa nekaj povsem drugega. Vsak dan spije 35 zdravil in po štiri ure prebira znanstvene članke. Ima veliko razpredelnico v Excelu z okoli 760 kazalniki stanja njegovega telesa in okoli 8000 biooznačevalci (hemoglobin, holesterol, raznorazne stvari, ki nas sestavljajo). Prebral je in naredil zapiske o 15.000 znanstvenih člankih. V bistvu ustvarja »kvantificirani jaz«, kot so temu leta 2007 rekli uredniki ameriške revije Wired. Telo naj bi bilo biokemični stroj in z različnimi substancami lahko dosežemo različne spektakularne učinke. Od začetka svojega projekta je Stanislav na sebi izpeljal okoli 120 eksperimentov z različnimi zdravili in dozami.
»Vzel sem na primer metformin, to je zdravilo za bolnike s sladkorno boleznijo tipa 2,« reče Stanislav in odpre svojo podatkovno razpredelnico z biokemičnimi kazalniki (biohekerji temu rečejo »plošča«), od lipidov do beljakovin, encimov, sledi elementov. Od količine številk se vam kar zvrti. Nekatere so v sivi coni (norma), nekatere so obarvane rumeno (tveganja), tretje rdeče (nekaj je šlo narobe).
Stanislav pa sploh nima sladkorne bolezni. Mnogi v globalni biohekerski skupnosti so prepričani, da metformin podaljšuje življenje. Zato ga jemljejo. »Diabetiki, ki so jemali metformin, so v povprečju živeli sedem let dlje od zdravih ljudi, ki ga niso jemali. Iz tega razloga sem začel verjeti, da je metformin prvo zdravilo proti staranju,« pravi Stanislav. Toda zdravilo ima stranski učinek: četudi zdravi sladkorno bolezen, hkrati spodbuja zgodnejšo demenco ali pa celo Alzheimerjevo in Parkinsonovo bolezen. Ne vemo, zakaj pride do tega. Mogoče zato, ker zdravilo v metabolizmu blokira vitamin B, ki je potreben za normalno delovanje možganov.
Kaj storiti? Stanislav je pogledal razpredelnico, pogledal, kaj se dogaja, in izbral dozo vitaminov ter izločil stranske učinke. Hkrati je zmanjšal tveganje za raka – izkazalo se je, da tudi pri tem pretehta čudovito zdravilo proti diabetesu. »Metformin zmanjšuje verjetnost za nastanek raka, saj zmanjša hitrost delitve celic v telesu. Zmanjšal sem ta tempo in odstranil stranski učinek v obliki demence. Jaz to smatram za uspešen eksperiment,« govori v triumfu.
Prepričan je, da je biološko star samo 26 let in s svojim eksperimentom upočasnjuje proces svojega staranja. Ampak na moje presenečenje nato opozori: »Močno odsvetujem, da bi poskusili biohekerstvo.«
Kako se ne umira
Aprila so mediji po svetu poročali o smrti 28-letnega ameriškega biohekerja Aarona Traywicka v notranjem bazenu z zelo slano vodo, ki se mu reče »float pod«. Le redki pa so izpostavili, da je šlo za nesrečo in ne rezultat še enega eksperimenta. Na družbenih omrežjih so se pojavljali srditi komentarji, kot je: »Bioheker ni prinesel naokoli svojega telesa.« Mesec poprej si je v javnem nastopu vstavil injekcijo z eksperimentalnim cepivom proti herpesu.
Arhiv Stanislava Skakuna
Denis se ne strinja: Traywick je umrl v Ameriki, ki je znana po svoji strasti do psihedeličnih substanc: »V slanem bazenu je bil pod vplivom ketamina, zaspal je, se obrnil navzdol in se utopil. To ni imelo nobene zveze z injekcijo proti virusu.«
Na srečo med ruskimi biohekerji (še) ni bilo smrti. Mogoče zato, ker so »konservativni« in si niso hoteli vstavljati injekcij z doma narejenimi cepivi, razmišlja Skakun. Cenijo znanstvene dokaze in popoln nadzor. Ampak tudi pod takšnimi pogoji stvar bolj spominja na kakšno rusko ruleto ali poker.
»99 odstotkov igralcev pokra izgubi in odpade. Biohekerstvo ni znanost, ampak hobi. Vsi zbrani rezultati se nanašajo na eno osebo. To, kar počnem s seboj, je samo hipoteza. Lahko se mi kadarkoli nekaj zalomi,« nam razlaga.
5000 let dolgo življenje
Stanislav se je tudi spogledoval z idejo, da bi se »prenašal v živo«. Želel je javno objaviti vse podatke o svojem eksperimentu. Eden od razlogov je bila ustanovitev nove storitve, nekakšnega biohekerskega zagonskega podjetja. Na enem mestu je želel shraniti vse informacije o telesu, od genetike do rasti, podobno, kot spraviš vse informacije o podjetju na 10-stransko poročilo. Ampak dokler bo Stanislav glavni finančni referent, tega ne bo storil. Če se sprašujete, zakaj finančnik v Rusiji ne more biti bioheker, je odgovor preprost: lahko bi ogrozil ugled podjetja. Težko je reči, kako bi se na to odzvale stranke in delničarji.
»Vsi mislijo, da so biohekerji neki tipi, ki ves čas jemljejo tablete, se režejo, vstavljajo vase naprave, in da to počnejo vsak dan. To je popoln nesmisel! 90% časa svojega eksperimenta jaz samo sedim pred ekranom,« pove Stanislav.
Znanstveniki že lahko za desetkrat podaljšajo življenje ploskih črv in podvojijo pričakovano življenjsko dobo laboratorijske miši. Zaenkrat stvar ne izgledajo tako obetavne, kot bi si to želeli biohekerji. Toda prepričani so, da bo človeško bitje še v tem stoletju premagalo genetsko omejeno življenjsko dobo 120 let.
Stanislava vprašam, koliko let potrebuje. Sodeč po njegovem izrazu na obrazu, mu vprašanje ni všeč. Kot da bi človek povedal dolg govor, pa ga še vedno ne bi razumeli. »V bistvu to ni pomembno. Meni je pomembno, da živim polno življenje tukaj in zdaj. Če nekega dne odprem oči in se zavem, da je minilo že 5000 let, ni to nobena težava. Imamo dve izbiri: lahko umremo v boju ali pa umremo na kolenih,« mi je odvrnil.