Kako rešiti ranjenega kolega na bojišču (s fotografijami)

Risk Training
Kri, znoj in veliko kričanja na žgočem soncu. Znašel sem se na tečaju oskrbe ranjencev v boju. Preizkušal sem svoje meje in poskušal rešiti svoje vojne tovariše.

»Gremo, gremo, gremo!« slišimo krike nad našimi glavami, ko nosimo moškega ob sovražnikovem težkem obstreljevanju.

»B*mti, ne morete teči hitreje? Še dve minuti in bo do konca življenja brez noge,« kriči vojaški zdravnik. Premika se za menoj in mojimi kolegi, ko se umikamo z nevarnega območja na varno.

Eno sekundo pozneje je celotna ekipa mrtva, saj je nekdo stopil na »mino«.

Posvet

Na srečo je to samo vaja. Prijavil sem se na tečaj oskrbe ranjencev v boju, ki ga vodi Risk Training Group. Organizacijo vodi nekdanji pripadnik ruskih specialnih enot Juri Čuprina, ki je sodeloval v vojaških operacijah na ruskem severnem Kavkazu.

Bistvo tega tečaja je naučiti nemedicinsko osebje, kako nuditi prvo pomoč v sili in transportirati ranjeno osebo do bolnice.

Če želimo zares nuditi prvo pomoč na bojišču, moramo pozabiti na pristransko romantične prizore iz akcijskih filmov. Tukaj ne igrate heroja, ampak zgolj krpate strelne rane, zaustavljate bruhanje krvi iz arterije in skrbite, da poškodovanec le pride do bolnice, kjer ga bo lahko oskrbel zdravnik.

»Pomnite: če je vaš partner 'pozabil' vzeti s sabo svoje obliže ali podveze za roke oz. noge, ki zaustavljajo krvavitve, je to njegov problem. Nikoli ne smeš zdraviti ran drugega s svojo medicinsko opremo. Saj je bil tudi on na medicinskem posvetu in je slišal vse o preventivnih ukrepih – sam se je odločil, da v bazi pusti vso medicinsko opremo. Pomnite, da vaši otroci niso nič manj pomembni od njegovih, tudi oni potrebujejo svojega očeta in mater,« nam je povedal oficir na začetku tečaja.

Glavna ideja programa vojaške medicine, ki so ga pretežno meri razvili Američani in Izraelci s svojimi operativnimi bojnimi izkušnjami, je ta, da je potrebno biti realen pri oceni okoliščin in vaših zmožnosti.

Bojišča lahko v osnovi razdelimo na tri cone – rdečo, rumeno in zeleno. Rdečo predstavlja območje aktivnega bojevanja, kjer se moraš najprej sploh priplaziti do ranjenega tovariša in ga nato zvleči do rumenega območja. Rumeno cono predstavlja kakršnokoli kritje, kašen zid, drevo, skala in podobno, skratka kakršenkoli kraj, kjer niste sovražniku na očeh in lahko oskrbujete rane.

Na tečaju je bilo glavno dogajanje umeščeno ravno v rdečo in rumeno cono. Zelena cona označuje vojaško bazo ali vojaško bolnico, varno pribežališče, kjer lahko svojo nalogo opravijo poklicni zdravniki.

Kaj smo dobili in kaj smo storili

Če želite tovarišu podaljšati življenje ter zaustaviti krvavitev iz rok ali nog, potrebujete:

  • podvezo,
  • terenske in kompresijske obveze,
  • nosno cevko,
  • komplet z iglo za zdravljenje tenzijskega pnevmotoraksa,
  • okluzivne obveze,
  • bucike za nanašanje gaze,
  • gazo za tamponado srca,
  • velike in majhne obliže,
  • medicinske rokavice za enkratno uporabo,
  • toplotno odejo,
  • posebne škarje za varno rezanje oblačil,
  • kemične svetilke.

Tečaj posnema realne bojne okoliščine; vsakič, ko morate rešiti osebo, ki simulira strelne rane, reševanje poteka s spremljevalnimi zvonci in žvižgi. Za boljši učinek inštruktorji dejansko streljajo z orožjem in mečejo trening granate.

Ko se priplazim do svojega kolega, tako slišim strele in eksplozije. Tam pa je on, leži v umazaniji s »strelno rano v nogi«. Vse ure, ki sem jih preživel na trening simulacijah, so se razblinile. Moje roke se tresejo, težko sploh držim stvari v njih, tudi kolega komaj držim v rokah, ko se plazim proč z nevarnega območja in ga uporabljam za kritje (da, učijo vas, da morate uporabiti poškodovano osebo za kritje – ne morete igrati superheroja in ga nositi preko rame ter teči na varno, sproti pa še metati v zrak sovražnike z bazuko).

Ko prideva v zaklon, preiščem komplet v tovariševem jopiču, da bi našel prevezo za zaustavitev »krvavitve«. Ampak iz nekega razloga gre vse narobe: moji prsti sploh ne poslušajo mojih misli, preveza, ki sem jo v taboru tako zlahka namestil, pa kot da ne deluje več. »Umrl bo zaradi izgube krvi! Hitreje, presneto!« nekdo kriči.

Potem mi nekako le uspe namestiti prevezo. Žrtev zakriči. »Pozabi na njegovo bolečino, bolečina ni pomembna! Rešiti mu moraš življenje, ne more se počutiti kot na Bahamih,« so nas opozorili že vnaprej.

Z vsemi svojimi močmi mu še obvijem nogo z obvezo in zaprem »rano«. Življenje sem mu rešil, zaenkrat. Sedaj se lahko malce spočijem, medtem ko bodo ostali trenirali še nekaj minut.

Neprijetna resnica o bojnih treningih

Preostanek dneva smo preživeli ob podobnih postopkih v različnih bojnih pogojih, obvezovali smo različne vrste strelnih ran.

Naučili smo se nekaj neprijetnih resnic o treniranju vojaškega medicinskega osebja. Inštruktorji so nam povedali, da morajo nekateri celo prestati izpite na resničnih ranjenih živalih. V Rusiji in mnogih drugih državah je to sicer prepovedano, bojda pa v nekaterih državah v Afriki uporabljajo prašiče.

Pokazali so nam tudi posnetke vojakov neznane narodnosti, ki so namerno poškodovali prašiča, da bi posnemali bojne rane, potem pa ga je moral medicinec rešiti. Videli smo celo posnetke s spleta, na katerih vojaki streljajo žive živali skozi pljuča, da bi medicinsko osebje izpopolnilo tudi zdravljenje takšnih ran.

»To je neprijetna resnica o svetu, v katerem živimo. Možje bi morali biti navajeni dela pod stresom in delovanja v realnih bojnih pogojih,« je neomajen naš inštruktor.

Pojdimo sedaj na varno in se malo okrepčajmo. Spoznajte deset pogostih jedi iz ruske vojaške kuhinje!

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke