Zakaj imajo Rusi dva potna lista?

V redkih državah izdajajo dva potna lista: »notranjega« in »zunanjega«; mednje spadajo tudi Rusija, Ukrajina in Severna Koreja, ki nad svojimi državljani izvajajo poostren nadzor. Tudi Sovjetska zveza ga je.

»Zapustiti mestna vrata«

V ruščini se potnemu listu reče pasport, kar izhaja iz francoske besede, ki pomeni »zapustiti mestna vrata«. S popotno listino so nekoč ljudje prečkali meje svojega vojvodstva ali kneževine.

Kdor je želel zapustiti Moskovsko kneževino, je moral carja – in samo carja – zaprositi za »popotno knjigo«. No, ne kdorkoli: za popotno knjigo so lahko zaprosili samo bogati plemiči in trgovci, ki so se zaradi nje razlikovali od klatežev in brezdomcev.

V Rusiji že od 18. stoletja naprej izdajajo potne liste za poostren notranji nadzor, kar jim je prišlo še posebej prav pri iskanju pobeglih kmetov. Brez »notranje identifikacije« se je ljudem slabo pisalo.

Redek privilegij

Po industrijski in prometni revoluciji v drugi polovici 19. stoletja je potreba po poostrenem nadzoru še narasla, kar je posvojila carska, kasneje pa še sovjetska oblast. In uvedli so sistem žigosanja.

Prebivalci sovjetskih mest so notranje potne liste dobili v 30-ih letih prejšnjega stoletja, vaščani pa kakšnih trideset let kasneje. Zakaj? Ker je država poskušala preprečiti selitev v mesta. Šele leta 1974 so jih prejeli vsi sovjetski državljani.

Danes v notranjih potnih listih ni več podatka o nacionalni pripadnosti, ki je svoj čas povzročala nejevoljo in občutek neenakopravnosti. Ostal je samo podatek o stalnem prebivališču.

Mednarodni potni list

Sovjetska država je pozorno spremljala vse svoje državljane. KGB je spremljal gibanje uradnih delegacij, športnih ekip, orkestrov in baletnih ansamblov. Tajni agenti so jim sledili, da bi preprečili morebitno emigracijo ali državno izdajo.

V primeru službenega potovanja ali počitnikovanja so v Sovjetski zvezi izdali poseben »mednarodni potni list«, ki obstaja še danes in je zaradi sistemske poenostavitve – in do poteka roka trajanja – bil v rabi še po njenem razpadu.

V Belorusiji so v 90-ih letih, po padcu sovjetske oblasti, uzakonili en osebni dokument, ki velja kot osebna izkaznica in potni list hkrati.

Ruski državni potni list je … ?

… nič drugega kot naša osebna izkaznica, vozniško dovoljenje v ZDA, v marsikateri evropski državi pa je njegov ekvivalent kar zdravstvena izkaznica. Tudi na Zahodu sta dva dokumenta nekaj najbolj običajnega: potni list velja za mednarodno, osebna pa za notranjo identifikacijo.

Rusi morajo potne liste vedno in povsod nositi po žepih. Ker jih morajo po zakonu nositi »na varnem«, jim ne preostane drugega, kot da s seboj jemljejo fotokopije, potne liste pa puščajo doma. No, v primeru izgube ali kraje bi lahko počakali na izdelavo novega, a ne želijo izgubljati časa. V Rusiji nikoli ne veš, kdaj bodo od tebe zahtevali dokument.

Mednarodni potni list v Rusiji ni najpogostejša dobrina. Sodeč po podatkih nevladne organizacije Levada center za leto 2014, kar 76% državljanov ni še nikoli bilo izven meja nekdanje Sovjetske zveze.

Letno odhaja v tujino samo 7% ruskih prebivalcev – od tega samo 8% večkrat –, 67% Rusov s starostjo nad 55 let pa še ni prestopilo praga domovine. Rečeno drugače: samo 30% prebivalcev ima veljavni mednarodni potni list.

Pa kaj potem! Tudi 64% Američanov ni nikoli odpotovalo v tujino, ki je zanje odločno predaleč. In nič drugače ni v Sibiriji, na odročnem ruskem severu ali na ruskem Daljnem Vzhodu, kjer imajo prebivalci preskromne prihodke.

Preverite, kaj morate narediti vi, da dobite ruski potni list!