Zakaj se Američani odločajo za pravoslavje?

Do svojega 9. leta starosti je Patrick Maiorca živel v Teksasu, kjer je njegov oče služil v ameriških letalskih silah. Po njegovi upokojitvi se je družina preselila v Oklahomo. Takrat je bila tam samo ena pravoslavna cerkev, večina vernikov pa je bila protestantov. "Bil sem vzgojen kot anglikanec. Potem ko sem obiskoval neko noro protestantsko šolo, pa sem postal agnostik," se spominja Patrick.

Patrick se je začel zanimati za rusko pravoslavno cerkev, medtem ko je študiral ruski jezik in zgodovino. Na koncu se je zaljubil v rusko kulturo. "Kot agnostik sem čutil, da je pravoslavna cerkev edina s trdnimi temelji. Zahod se je formiral s padcem Zahodnega rimskega cesarstva."

Pravoslavje po elektronski pošti

Patrick pa ni edini. Mnogi ameriški spreobrnjenci iščejo "nekaj bolj trdnega, starejšega, vzdržljivega in preverjenega," pravi Robert Hegwood iz Mississippija.

Hegwood je odraščal v družini južnih protestantov, postal metodist v poznih najstniških letih in kmalu zatem za 21 let vstopil v Karizmatično gibanje. S pravoslavjem se je srečal leta 1995, medtem ko je živel v tujini na majhnem otoku Saipan v severnem Pacifiku.

"Ko sem se leta 1995 vrnil domov v Mississippi na dopust, sem kontaktiral lokalno pravoslavno cerkev, katere duhovnik mi je, na moje presenečenje, povedal, da se je njegov oče boril na Saipanu med drugo svetovno vojno. Od duhovnika je Robert dobil nekaj knjig in revij o pravoslavni cerkvi, vključno z Življenjem Sv. Serafima iz Sarova. "On je bil take vrste kristjan, kot sem jaz lahko samo sanjal, da bom. Hoditi moram po njegovi ali po nikogaršnji poti."

Ko pa je Robert ponovno obiskal duhovnika in mu povedal, da bi se rad spreobrnil v pravoslavje, mu je ta, potem ko ga je poslušal, z nasmehom odgovoril: "Pravi čas zate še ni prišel."

Po tem je Robert poskušal priti v stik s kakšnim pravoslavnim škofom iz Saipana, vendar tam ni bilo niti enega. "Na koncu sem uspel priti v stik z angleško govorečim duhovnikom iz Tokia. Njegov škof mu je dal blagoslov, da me uči v veri (kateheza) preko elektronske pošte. Verouk je trajal več kot eno leto in bil je težji od kateregakoli predmeta, ki sem ga imel na fakulteti."

Danes je Robert hvaležen za to zakasnitev. Pravoslavje se je izkazalo za precej bolj kompleksno, kot je sprva mislil: "Moral sem se resnično potruditi, to ni bil samo sprehod po parku kot pri protestantizmu."

Putinovi privrženci

David Pettit iz Altadene v Kaliforniji se z Robertom strinja: "Nihče ni sprejet v pravoslavno cerkev kar tako."

Skoraj vedno se postavi eno vprašanje, ki odloča o tem, ali bo nekdo sprejet ali ne: "Ali si tukaj, da bi videl, če Cerkev ustreza tebi, ali si tukaj, da bi ti ustrezal Cerkvi?" David pravi, da tisti, ki pridejo, da bi ustrezali Cerkvi, v njej ostanejo za zmeraj. Drugim se zdi ta preveč rigidna, strukturirana in brezkompromisna. "Celo če se popolnoma strinjajo, na koncu odidejo, saj ni "dovolj zabavno"," pravi David.

On se je pravoslavni cerkvi pridružil leta 2007, potem ko je že prestal 10 od 15 let zaporne kazni. Pred tem ni verjel v nič. On in njegovi starši so bili ateisti. Davidov dedek je razvijal raketne motorje za ameriško vlado. "Prve tri generacije v moji družini so bile karierno in ideološko na popolnoma drugem bregu od Kremlja," se spominja. V zaporu pa je začutil, da ima "rusko srce".
"Ugotovil sem, da je moj najljubši skladatelj Čajkovski in ne Beethoven. Solženicin je bil moj najljubši pisatelj, ne pa Hemingway. Tolstoj, Dostojevski in Šolohov so govorili naravnost iz mojega srca. Radovednega neumneža v meni je začelo zanimati, katera cerkev je glavna v Rusiji," pravi. V zaporu je prvič gledal Kristusov pasijon, po katerem je v roke vzel Biblijo in začel moliti.

Ko so Davida izpustili, je prvič odšel v pravoslavno cerkev. Opazil je, da je večina Rusov v bistvu žensk in da so skoraj vse poročene z Američani. "Rusi in Američani se v naši cerkvi dobro razumejo. Redko smo si zelo blizu, vendar se razumemo," pravi. V Robertovem okraju živijo večinoma ameriški spreobrnjenci in njihovi otroci, ki so večinoma prva generacija krščenih pravoslavcev. Skupaj s sirskimi, libanonskimi, ukrajinskimi, armenskimi in romunskimi družinami se pravoslavne četrti počasi a vztrajno širijo.

"Mnogi ameriški spreobrnjenci obožujejo ruskega predsednika Putina," pravi Robert. "In malo so tudi zavistni, ko gledajo, kako se Rusija javno zavzema za krščanske vrednote, kjer imate shode z ikonami in križi."

Takšno navdušenje nad vero pa po njegovem mnenju vlada bolj na konservativnem ameriškem jugu in jugovzhodu. "V starejših priseljenskih mestih na severovzhodu je stanje drugačno. Mnogi mladi odhajajo in se ne vračajo. To je verjetno dodatno pospešeno zaradi liberalnega in ateističnega mišljenja, ki prevladuje tam," meni Robert.

"Vendar nas je, kljub vsem omejitvam in maloštevilnosti, v okraju, kjer živim, vse več."

Eden od pravoslavnih obredov vključuje tudi kopanje v ledeno mrzli vodi.