Sovjetska igralka in ameriški admiral: prepovedana ljubezen v hollywoodskem slogu

Januarja 1945, ko je bila druga svetovna vojna že pri koncu, sta se v nenavadnih okoliščinah stalinske Moskve srečala ruska kino zvezda Zoja Fjodorova in ameriški mornar Jackson Tate, ki je tja prispel v okviru vojaške misije. Mladi par se je spoznal ob sprejemu na sovjetskem zunanjem ministrstvu in zaljubila ste se na prvi pogled.

Ob njunem naslednjem srečanju se Tate še ni zavedal, v kakšno tveganje spravlja dekle. Zveza s tujcem je za sovjetskega državljana v tistih časih lahko pomenila zapor. Zoja je videla samo očarljivega Američana, poleg tega so bile ZDA vojni zavezniki, zato se je odločila tvegati. Po propadlem prejšnjem zakonu je bila zveza s Tateom zanjo prava poživitev. Na Jacksonovo začudenje ga je Zoja prosila, naj na zmenke nikoli ne pride oblečen v uniformo in naj zmeraj molči, da ne bi izpostavljal svoje narodnosti.

Viktorija pomeni zmaga

Tajni zmenki so samo še bolj podžigali čustva mladega para, ki je že začel načrtovati skupno življenje. 9. maja ponoči je Zoja Jacku povedala, da je prepričana, da bo zanosila. Odločila sta se, da otroka poimenujeta v čast zmagi – Viktor ali Viktorija.

Celo v teh surovih letih sta imela zaljubljenca določene možnosti za nadaljevanje romana, vendar se je v zgodbo vmešal najstrašnejši lik iz Stalinovega kroga – Lavrentij Berija. Ta je bil eden izmed glavnih organizatorjev represij in terorja, pa tudi velik ženskar.

Leta 1941, na predvečer vojne, se je bila Fjodorova prisiljena obrniti k njemu s prošnjo o izpustitvi njenega očeta, sicer revolucionarja in komunista, ki so ga zaprli zaradi nepazljivih opazk o Stalinu. Očaran nad Zojino lepoto je Berija izpustil njenega očeta. Takoj zatem jo je povabil na rojstni dan svoje žene v upanju, da bi od nje dobil "kompenzacijo" za to uslugo. Zoja pa je kmalu po prihodu spoznala njegove prave namene in ga zavrnila, nakar jo je Berija v navalu jeze spodil.

Incident je zasenčil izbruh vojne, vendar Berija dekleta ni nehal zasledovati.
9. maja 1945 so Zojo poslali na gostovanje k obali Črnega morja, da bi nastopala pred ranjenci, Jacka pa so po hitrem postopku izgnali iz države. Ob tem ni vedel, da so se Zojina predvidevanja o zanositvi medtem izkazala za pravilna.
Za njeno nosečnost pa so izvedeli pri obveščevalni službi NKVD in jo imeli na očeh celo v porodnišnici. Šele takrat je dojela, da bo Berija kmalu prišel "pobrati dolgove".

Nesrečni Jack ji je pisal pisma iz Amerike, vendar Zoja ni prejela niti enega, pa tudi sama mu ni mogla pisati. Nekoč je Jack prejel anonimno pismo s prošnjo, naj se ne obremenjuje več glede Zoje – najverjetneje poslano iz NKVD.

Izguba očeta in zaprtje matere

Zojo so aretirali še preden je njena majhna hči Viktorija dopolnila eno leto. Na zasliševanju so ji povedali, da je Jack vohun, in da mu je ona pomagala izdajati informacije. Igralko so obtožili, da organizira kriminalno skupino z namenom izvesti atentat na Stalina in jo obsodili na 25 let zapora z odvzetjem premoženja. Majhno Viktorijo je pred sirotišnico rešila Zojina sestra, ki so jo doživljenjsko izgnali v Kazahstan, kjer je vzgajala nečakinjo.

Po Stalinovi smrti leta 1953 so Zojo rehabilitirali. Ne glede na vse preživete tegobe je ponovno začela snemati filme in ponovno prevzela tudi skrbništvo nad svojo hčerko, kateri je razkrila, da je njena prava mati.

Ponovni stik z Ameriko

Med razmišljanjem o tem, kaj bo z njeno hčerko, če njo ponovno zaprejo, je Zoja začela iskati načine, kako se povezati v Jackom in mu povedati o Viktoriji. Možnost se je pojavila, ko ji je neka prijateljica, ki je delala v hotelu Ukrajina, kamor so pogosto zahajali tujci, svetovala, naj se obrne k Irini Kirk, profesorici na Univerzi v Connecticutu, ki je ravno takrat delala v Moskvi kot prevajalka. Irina je bila potomka belogardističnega častnika, ki pobegnil iz Rusije, sama pa je odraščala ob filmih Zoje Fjodorove.

Takrat je Zoja svoji hčerki tudi prvič povedala kdo je bil v resnici njen pravi oče. Do takrat ji je namreč razlagala, da je bil to ruski pilot, ki je umrl med vojno. Petnajstletni Viktoriji je takrat že pošteno najedalo življenje brez očeta in oznaka, da je hči sovražnice ljudstva. Z velikim navdušenjem je sanjala o srečanju z ameriškim očetom. Ampak najti Jacka je bilo vse prej kot lahko. Irina je uspela šele po nekaj letih preko daljnih znancev dobiti njegov naslov. Nato mu je poslala pismo s fotografijo Viktorije in on je v njej takoj prepoznal svojo hči.

Resnica ostaja skrita

Čeprav je izvedel za svojo hči, Jack niti z njo niti z Zojo ni mogel stopiti v stik. Irina je lahko šele po nekaj letih, ko se je ponovno vrnila v ZSSR, razkrila, da je našla Jacka, ki je priznal Viktorijo kot svojo hči. Ampak do takrat sta bili Zoja in Viktorja po dolgoletnem naporu KGB-ja prepričani, da se jima je že odpovedal.
Edina možnost za srečanje z očetom je bilo potovanje v ZDA, vendar je za to bila potrebna mučna pot pridobivanja dovoljenja. Po drugi strani tudi Jacku ni bilo mogoče prileteti v ZSSR, saj je bil star že 75 let in bolan. Njegova pisma niso zmeraj prispela do Viktorije, vsi telefonski pogovori pa so bili pod nadzorom tajnih služb. Včasih ga niso niti prevezali, rečeno mu je bilo, da "nikogar ni doma".

Pomoč novinarjev

Ob spoznanju, da je stanje brezizhodno, se je Viktorija obrnila na ameriške novinarje. 27. aprila 1975 je v New York Timesu izšel obsežni članek z naslovom Sovjetski otrok vojne sanja o združenju z ameriškim očetom.

Čez nekaj časa je članek o Jacku Tateu objavil tudi Los Angeles Times: "Vse je res. Admiral pripoveduje zgodbo izpred tridesetih let."

Novinar tednika National Enquirer Henry Gris se je tekom raziskovanja odločil, da bo Viktoriji pomagal priti v ZDA. Tednik se je zavezal, da ji bo plačal namestitev, letalsko karto in druge stroške v zameno za ekskluzivne pravice do objave članka.

Srečanje Viktorije z očetom je bilo zelo ganljivo. V Sovjetsko zvezo se ni želela vrniti. Kmalu se je tudi poročila s pilotom Pan American World Airlines in ostala v ZDA, Zoji Fjodorovi pa so enkrat letno odobrili vizo za obisk Amerike in leta 1976 se je končno ponovno srečala s svojim Jackom, preden je ta dve leti kasneje umrl za rakom.

Od "navadnih" pa k velikim ruskim ženskam ...