Mirni je kraj v republiki Sahi (Jakutiji), ki se nahaja 6.000 km vzhodno od Moskve. Tam se v porečju reke Viluj nahaja ruska Dolina smrti. Konec 19. stoletja je neki ruski raziskovalec tam zabeležil nenavadne pripovedi domačinov o nadnaravnih pojavih.
Ena izmed tamkajšnjih rek se imenuje Olgujdah, kar pomeni "kraj kotlov". Drugemu potoku je ime Alguj Timirnit ali "veliki potopljeni lonec". Domačini so raziskovalcu povedali, da naj bi bili pod zemljo zakopani gromozanski lonci iz rdeče kovine z izjemno ostrimi robovi. Posamezni lonci naj bi delno štrleli iz zemlje, kdo pod njimi preživi noč, pa naj bi se zbudil bolan in slaboten z močnim glavobolom. Domačini so v 19. stoletju trdili, da so videvali celo enooke velikane, ki so bili oblečeni v kovino in spali pod kotli.
Poročila o zaobljenih predmetih, ki štrlijo iz zemlje, so prihajala še v 30. letih 20. stoletja. Od 70. let naprej so mnoge odprave poskušale najdi te kotle, vendar brez uspeha. Tamkajšnji lovci se Dolini smrti, kot ji pravijo, izogibajo. Po njihovih besedah se je relief v tem času tako spremenil, da se več ne morejo spomniti, kje so se ti objekti nahajali.
Kasnejše raziskave pa so pokazale, da so nenavadni pojavi v tej dolini morda posledica strupenih vulkanskih plinov, ki hlapijo iz zemlje. Ti plini bi lahko bili tudi razlog za draženje čutov in povzročanje utrujenosti med domačini.
Ljubitelji strašljivih zgodb in lovci na nadnaravne pojave pogosto zahajajo v Krasnojarski kraj, kjer se globoko v tajgi, 3.700 km od Moskve, nahaja mesto po imenu Hudičev grob. To je postalo znano v začetku 80. let, ko je bil o njem objavljen članek v priljubljenem sovjetskem znanstvenem časopisu. Natančna lokacija tega kraja je sicer še zmeraj stvar polemik.
Mnogi domačini razlagajo eno in isto zgodbo; med vodenjem krav iz ene v drugo vas so pastirji naleteli na čuden kraj – široko in pusto polje z zemljo brez trave, pokrito s telesi divjih živali, ptic in živine. Zeleno listje je v stiku z zemljo počrnelo. Ljudje so v bližini tega kraja čutili močne glavobole in bolečine v zobeh in trebuhu. Pogosto se je dogajalo, da so kompasi, ročne ure in druge naprave nehale delovati, kar je oteževalo preučevanje te anomalije. Poleg tega so se ljudje pogosto izgubljali v okoliških gozdovih in po več ur iskali pot nazaj.
Da pridete do tega skrivnostnega kraja, morate najprej po reki s čolnom, nato pa 50 km (!) peš skozi plitvino. Tega brez vodiča ni mogoče, vendar domačini niso najbolj navdušeni za pohode tja. Morebitne pustolovce spremljajo samo do določene točke, nato pa se obrnejo. Ob vrnitvi najprej gredo v cerkev in šele nato naprej v vas, pustolovce pa pustijo, da sami raziskujejo močvare. V sovjetskih časih se je nekaterim odpravam vseeno uspelo prebiti na ta kraj in danes obstajata dve bolj ali manj verodostojni razlagi pojavov, ki se tam dogajajo.
Prava razlaga pravi, da se je ta anomalija pojavila po padcu tunguškega meteorita leta 1908. Morda so se deli meteorita ugreznili v močvirje, anomalije pa naj bi povzročal prav njihov magnetizem. Močna magnetna polja lahko vplivajo na počutje ljudi in spremembe v rastlinah. Po drugi razlagi pa naj bi zažgano oglje pod zemljo ustvarjalo hlape, ki zastrupljajo živali in rastline. Natančen vzrok teh pojavov sicer že vedno ni znan.
Nekateri posamezniki celo trdijo, da je Hudičevo pokopališče v bistvu izmišljotina s strani brezvestnih podjetnikov za privabljanje naivnih turistov, ki jim mastno zaračunajo ekskurzije tja, in da v resnici gre za nepomemben in nenevaren kraj.
V Uržumskem rajonu 40 km od mesta Kirov se nahaja jezero Šejtan, ki je ovalne oblike in obkroženo s prelepimi gozdovi, vendar med domačini ni preveč priljubljeno saj ima precej mračen sloves.
Pozornost pritegnejo travnati otočki in drevje, ki plava na površini jezera. Na gladini se vidi, kako iz globine priteka voda, ki ob tem povzroča šum s precej nizkim tonom, ki se ga sliši daleč naokoli.
Legenda pravi, da sta se pred davnimi časi tukaj spopadla dva plemena. Eno je častilo dobre bogove, drugo pa zle duhove, ki so hipnotizirali ljudi in jih privedli do tega, da storijo samomor. Iz solz njihovih žena in otrok je nastalo jezero, ki je postalo zatočišče demonu, ki živi pod vodo. Prav on naj bi povzročal te "fontane", zato se nihče ne upa kopati v vodi.
Znanost pa ima drugačno razlago za te pojave, ki pa je še bolj zanimiva od ljudske legende. Debel apnenčasti sloj 11 m pod vodo je prepreden z votlinami. V teh votlinah se nalagata blato in šota, ki ustvarjata "čepe" pod katerimi se nabira pritisk. Včasih voda te "čepe" prebije in na površini ustvari tudi do 10 m visoke fontane. Najpogosteje so sicer samo mehurčki, ki se pojavljajo na posameznih mestih in oddajajo svoj značilen zvok. Najpogosteje se ti pojavi odvijajo spomladi, ko se tali sneg, ali pa po močnih deževjih.
Ti podvodni tokovi so obenem tudi vzrok za plavajoče otoke t. j. dele obale, ki se odtrgajo skupaj z drevjem. Podvodni tokovi jih potem nosijo po jezeru.
V 19. stoletju je lokalni zemljiški posestnik Mosolov opazil, da njegovi kmetje naskrivaj sekajo drevje v njegovih gozdovih, pa si je izmislil težko kazen za takšno početje. "Kradljivca" so odpeljali na sredino jezera in ga tam pustili, da je potem moral sam odplavati nazaj do obale. Domačini naj bi pred jezerom imeli takšen strah, da so takoj prenehali s sekanjem drevja. Današnji prebivalci so precej bolj hrabri – jezero je danes namreč priljubljen kraj za ljubitelje ribolova.
Preberite še:
Patomski krater: čudni misterij sibirskih gozdov
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
