INTERVJU: Ameriški fotograf, ki je svetu pokazal človeško plat Sovjetske zveze

Nathan Farb
Osredotočeni pogledi, modna oblačila, najstniška kultura. V fotografski seriji newyorškega fotografa Nathana Farba z naslovom Rusi iz leta 1977 je prikazano sovjetsko podeželje brez predsodkov. S Farbom smo se pogovarjali o tem, kakšen pomen imajo njegove fotografije danes.

Ljudje, ki vas intenzivno in včasih malo zmedeno gledajo s fotografij ameriškega umetnika Nathana Farba, s svojimi pogledi pozivajo, da jim gledate v oči in spoznate njihovo individualnost. Kompleksnost in raznovrstnost detajlov na fotografijah gledalca vodi k temu, da se sooči s svojimi morebitnimi predsodki o Sovjetski zvezi in jih prevpraša.

Kako težko je bilo priti v Sovjetsko zvezo?

Konec 60. let sem bil v Romuniji, tako da sem že imel izkušnje s fotografiranjem v državi vzhodnega bloka. V ZSSR pa sem prišel v sklopu izmenjave med Sovjetsko zvezo in ZDA. Ne vem sicer, kaj je v zameno dobila Amerika, upam da nekaj boljšega od mene, recimo kakšne baletnike iz Bolšoj teatra. Organizirana je bila velika razstava ameriške fotografije, ki je zajemala vse od Ansela Adamsa do astronavtov. Mislim, da so s tem želeli preveriti, kako bo razstava sprejeta v državah vzhodnega bloka. Kakorkoli že, ni me preveč vleklo v Moskvo ali Leningrad. Bolj me je zanimala notranjost države. Tista "prava Rusija" in proletariat.

Moja naloga je bila, da se kot profesionalni predstavnik razstave pogovarjam s člani fotografskih klubov in drugimi fotografi, vendar mi je bilo to strašansko dolgočasno, zato sem začel fotografirati ljudi s polaroidnim fotoaparatom. Tako sem ljudem vedno lahko dal fotografijo, sam pa obdržal negativ, ki sem ga lahko "prešvercal" v Ameriko. Mislim, da niti Rusi niti Američani niso ugotovili, kaj pravzaprav počenjam.

Kaj je na vas ob prihodu v Novosibirsk napravilo največji vtis?

Čim sem stopil na ulico, so mi ljudje takoj začel postavljati vprašanja. Nagovarjali so me v ruščini in verjetno so mislili, da sem res čuden. Po mojem je bilo očitno, da sem tujec, saj sem nosil popolnoma novo ameriško digitalno uro. Nato sem spoznal ljudi v studiu in opazil, da so nenavadno podobni ljudem v ZDA. To sem opazil recimo bolj kot v Angliji ali Franciji, kjer so bile razredne razlike jasneje izražene.

Nekatere osebe na fotografijah so zelo zanimivo oblečene. Določeni me malo spominjajo na hipije. Ali ste opazili kakšne podobnosti s trendi na Zahodu?

Mislim, da je večji del njihove mode prišel z Zahoda. Nekatere mlade ženske so same šivale obleke, ki so jih videle v časopisih. Doma v Ameriki sem fotografije pokazal ženski, ki je odraščala v Novosibirsku in ta mi je rekla: "Ah, to je zelo poseben motiv iz Sibirije. To je drevo z jagodami, ki raste samo tam." Torej je bil motiv na obleki, ki jo je nosila zelo modno oblečena ženska, nekaj popolnoma lokalnega. Bilo mi je zelo všeč, saj je izgledalo kontradiktorno in agresivno. V motiv je bila namreč vpeta lokalna kultura in na Zahodu nisem videl ničesar podobnega.

Kaj pa ljudje, ki so prihajali v svojih delovnih oblekah? So bili ti manj samozavestni ali so hoteli izpasti kot heroji delavskega razreda?

Mislim, da niso imeli tako kakovostnih oblek. Nekatere posameznike so pripeljali naravnost iz kolhoza. Močna ženska z velikim trebuhom in plombiranimi zobmi je prišla iz kolektivne kmetije in sumim, da je imela doma tudi kaj boljšega od tega, kar je nosila.

Prišlo je tudi eno dekle, ki sem ji naredil portret. Bila je zelo lepa, imela je črne lase in prodoren pogled. Morda je bila še najstnica. Tudi ona je bila v skupini kolhoznikov in v laseh je imela slamo. Name je naredila velik vtis in pozneje sem sam pri sebi razmišljal: "To dekle so izbrali za to, da vozi traktor. Oni bi ji najraje nadeli ruto in takšno fotografijo poslali v svet." Ona pa si je samo želela, da se jo dojema preprosto kot lepo mlado žensko, kar je naravno.

Kaj pa pravite o fotografiji s člani partije?

Slišali so, da pridem na razstavo, nekatere med njimi pa sem poznal že od prej, ker so bili "zadolženi" za nas, Američane. Uradno so bili naši »kolegi«. Z enim od njih sem se tudi spoprijateljil, saj je, tako kot jaz, tudi on imel najstniško hči, pa sva se pogovarjala o teh stvareh. Ne glede na to, kjer živiš, so si nekatere stvari pač zelo podobne. Izvedel sem, da pridejo in bilo je zelo vznemirljivo. Želel sem, da pridejo, da jih fotografiram in opravim svoje. Nisem hotel, da začnejo razmišljati o tem, s čim se ukvarjam. Ko sem jih naposled fotografiral, sem takoj vedel, da imam odlično fotko.

Katera pa je vaša najljubša fotografija?

Težko rečem. Zagotovo je tista s "partijskimi šefi" zelo pogosta. Včasih enostavno veš, da je določena stvar pač nekaj posebnega. Tu je še plavolaska s precej skandinavskimi obraznimi potezami. To je zagotovo ena mojih najljubših, saj njen obraz ni žalosten, ampak zelo zamišljen.

Meni je najbolj všeč fotografija z dečkom v preveliki obleki in sončnimi očali. Moram vam povedati zgodbo o tem. To je bil povsem navaden otrok, njegova mati me je cel teden vsak dan spraševala, če bi ga lahko fotografiral. Vedno znova sem odklonil, na koncu pa vendarle pristal, samo zato, da ne bi več prihajala. Pripeljala ga je v studio, mu nadela (svoja) očala in dežni plašč. Pomislil sem: "Ona mi dejansko pripravlja sceno." Izpadlo je kot parodija na ameriške predstave o ljudeh v Sovjetski zvezi.

Kaj ste želeli doseči s temi fotografijami?

Želel sem v Ameriko prinesti nekaj, kar najbolj odgovarja resničnosti, ki sem jo videl, in to do te mere, da bi bilo mogoče natanko videti, kako so ljudje oblečeni. Ko jih gledate, se vam zdi, da stojite pred njimi v živo. Počutil sem se kot zlata žica, ki ne nudi nobenega upora in omogoča, da se sporočilo prenese od točke A do točke B brez vmesnih motenj.

Ni pa šlo samo za to. Na fotografijah sem želel prikazati tudi splošno človeško stanje, kako se ljudje spopadajo z življenjem in kakšni so nasploh. Veste, mislim, da se v bistvu sploh ne razlikujemo.

Kaj menite, ali vaše fotografije ponovno pridobivajo na pomenu?

Ne vem. Predvidevam, da ja, saj grem decembra v Novosibirsk z nemško filmsko ekipo, da ponovim zgodbo. Menim, da je v času, ko se ljudje med seboj pobijajo, pomembno, da se jim nekako pomaga, da razumejo drug drugega. Pokazati želim nekaj resničnega, brez propagande, brez politike. Mislim, da so te fotografije svojčas že dosegle svoj namen.

Spoznajte še carsko Rusijo v barvnih fotografijah!

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke