Kako je brezdomni učitelj postal priljubljen turistični vodič v Sankt Peterburgu

Julija Teslenok
Čeprav upokojenec Vjačeslav Rasner nima lastnega doma, do potankosti pozna vse zgradbe ob Nevskem prospektu - glavni mestni ulici, po kateri vodi turiste.

Med množico ljudi, ki ponujajo vodene oglede mesta pri metro postaji Admiraltejskaja v centru Sankt Peterburga, izstopa starejši gospod, ki nosi urejena, čeprav nekoliko nenavadna oblačila. Namesto rumenega dežnika, ki ga navadno držijo turistični vodiči, je oblečen v svetlo rumen brezrokavnik, staro jakno, široke hlače in precej prevelike čevlje. Drži se nekoliko ukrivljeno, pod sivo brado pa je napis z njegovim imenom – Vjačeslav Romanovič Rasner.

Strokovnjak za lokalno zgodovino

»Preden sem postal vodič, sem bil učitelj geografije,« pravi Vjačeslav, ki material za svoje ekskurzije pridobiva v Majakovski knjižnici. »Tam je oddelek, namenjen zgodovini tega mesta. Gospe, ki tam delajo, me že poznajo in mi dajejo nasvete, kaj se splača prebrati.«

Vjačeslav ogled začne na levi strani Nevskega prospekta, na vogalu pri glavni upravni zgradbi muzeja Ermitaž. Mimo hodijo turisti, mi pa poslušamo zgodbo o stavbi s hišno številko 1 na Nevskem prospektu, o brezovem drevoredu, ki je dolgo časa rasel na sredini ulice, o Zimskem dvorcu carice Jelizavete Petrovne in o tem, kdo je živel v teh hišah, ko so imele še samo eno nadstropje.

Vjačeslav ima precej izkušenj z lokalnim vremenom, saj je šest let dobesedno živel na ulici. Njegov stanovanjski problem se je začel leta 2000, ko je v skupno stanovanje (komunalko) sprejel preko 20 mačk in psov. Okrajno sodišče je odločilo, da mora živali oddati v zavetišče, vendar se ni mogel ločiti od njih.

Neka znanka se je zato ponudila, da mu pomaga izboljšati njegove bivanjske razmere z zamenjavo njegovih dveh sob v stanovanju za ločeno stanovanje, vendar je Vjačeslav na koncu postal žrtev prevare stanovanjskih agentov in pristal na cesti. Včasih je spal na golem asfaltu v družbi psov, ki so ga greli, vse dokler ni nekega februarskega večera dobil pomoč Svetlane Kotine, prostovoljke iz lokalne dobrodelne organizacije Nočležka (Nočno zavetišče).

Sanje brezdomca

»Začela sem ga opažati zjutraj, ko sem odhajala na bazen. Bil je dokaj nenavaden brezdomec. Nekoč sem mu prinesla kavo. To je bilo februarja in bilo je zelo mrzlo. Ko sem mu naslednjič prinesla kavo, sva se začela pogovarjati,« se spomni Svetlana. Upokojenec ji je zaupal, da sanja o tem, da bi postal vodič. Pri Nočležki so mu pomagali s hrano in nastanitvijo za nekaj časa, nakar so s pomočjo pravnih svetovalcev vložili prošnjo za bivališče in naposled našli neko žensko, ki mu je bila pripravljena ponuditi streho nad glavo. Najprej je živel v kuhinji garsonjere, nato pa so mu aktivisti uspeli urediti enosobno stanovanje, kjer zdaj živi z dvema mačkama.

Ker se Vjačeslav ne spozna na računalnike, so mu prostovoljci pomagali postaviti stran na družbenih omrežjih (povezava v ruščini), ki ponuja »sprehode z Rasnerjem« in že ima preko 16.000 sledilcev. Hkrati upokojenec živi špartansko življenje – spat gre ob osmi uri zvečer in se zbudi zelo zgodaj zjutraj.

Naporna pozornost

Med turistično sezono vodič opravi po tri ekskurzije na dan: ob 9. uri zjutraj, opoldan in ob 15. uri. Ena ekskurzija stane 600 rubljev (7,84 EUR) po osebi. »Ta priljubljenost je zelo naporna,« se nasmehne Vjačeslav. »Vsem razlagam, da nisem Alain Delon [francoski filmski igralec, op. prev].«

Vjačeslavova prijateljica Ljudmila je bila pred upokojitvijo prav tako vodička v katedrali svetega Izaka, danes pa izvaja vodene oglede na drugi strani Nevskega prospekta. Dvojica tako sedaj izvaja tudi »dvojne oglede«. Pri Nočležki so potem našli tudi študentko prevajalstva, ki je bila pripravljena prevajati Vjačeslavove oglede za tujce. Navadno se »sprehoda z Rasnerjem« udeležita 2 ali trije ljudje, včasih pa tudi po 10 turistov. Pomoč je ponudila tudi lokalna glasbena trgovina in darovala ojačevalec zvoka.

Ekskurzija je končana. Vjačeslav počasi odide do bankomata, da naloži svoj skromen zaslužek. Dekleta ga na koncu vprašajo, če lahko naslednjič na ogled s sabo pripeljejo še svoje prijatelje. »Da, seveda,« odvrne že malo utrujeni upokojenec.

Preberite še zgodbo o ameriškem novinarju, ki je živel z ruskimi brezdomci.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke