Rusi se kot starši trudijo, da bi svojim otrokom v skladu s svojimi zmožnostmi zagotovili vsestransko izobrazbo. Vpisujejo jih na več različnih prostočasnih aktivnosti hkrati in so jih pripravljeni finančno podpirati do 18. leta starosti. A samo pod pogojem, da se ukvarjajo z »resnimi stvarmi«. To pa še zdaleč ni vse. Ruska vzgoja ima še nekaj svojih posebnosti ...
Kaj izbrati – balet, biatlon ali slikanje? Ruski starši svoje otroke pogosto vpišejo v več različnih prostočasnih aktivnosti. Mnogi svoje deklice vpišejo v plesne šole (še posebej balet), dečke pa v razna športna društva in organizacije. Poleg tega je seveda potrebno otroka izobraziti vsaj v glasbi ali katerem od tujih jezikov.
Veliko pozornost polagajo na spoznavanje ruske in svetovne kulture. Celo če otrok obiskuje matematični ali kemijski krožek, bo vsekakor preživel veliko ur ob branju leposlovja, v prostem času pa bo ves razred obiskal gledališče. V Moskvi učenci prejmejo brezplačne vstopnice za posamezne predstave in muzeje.
V večini ruskih družin je otrok že od rojstva obkrožen z ženskami. To so mama, babice in včasih tudi varuške, ki v Rusiji niso mlada dekleta, ampak odrasle ženske (za razliko od ZDA). Očetje se medtem, po spletu zgodovinskih okoliščin, pretežno ukvarjajo s finančnimi vprašanji, saj menijo, da je vzgoja otrok, še posebej mlajših, »ženska skrb«. To je običajno celo v primerih, ko žena zasluži več od moža. V Rusiji sicer lahko očetje vzamejo do leta in pol porodniškega dopusta za vzgojo majhnega otroka, vendar to možnost izkoristijo le redki. Nedavno je na družabnih omrežjih potekala debata o primeru priljubljenega televizijskega voditelja Andreja Malahova, ki mu niso dovolili vzeti porodniškega dopusta, zato je prestopil k drugemu delodajalcu. Matere v Rusiji prejemajo socialno podporo za vzgajanje otroka in t. i. materinski kapital za rojstvo drugega otroka, ki znaša dobrih 6.100 evrov. V primeru ločitve staršev otrok ostane pri mami.
Tudi v vrtcih vlogo vzgojiteljic navadno opravljajo ženske, medtem ko so moški vzgojitelji še vedno redkost.
Otroke, ki hodijo v šolo, smatrajo za samostojne. Otroci pomagajo pri pospravljanju stanovanja, sami si lahko kaj pripravijo za jest in pazijo na mlajše bratce in sestrice. Aljona Avgust, mati treh polnoletnih otrok, pravi, da so njeni otroci s sedmimi leti že začeli sami raziskovati okolico in znali iti v trgovino po kruh. »Če otroka preveč privežete nase, ne bo dobil nobenih izkušenj, ampak bo živel samo v skladu z vašimi predstavami ter dolgo ostal ’otrok’«.
Ruska zakonodaja starejšim od 14 let dovoljuje sklenitev delovnega razmerja in zapoveduje, da se na sodišču zagovarjajo za svoje prestopke. Mladim do 16. leta starosti je prepovedano samostojno pohajkovanje naokoli po 20. uri in pred 6. uro. zjutraj. Staršem v primeru kršitve grozi kazen v višini okoli 70 evrov.
Za razliko od nekaterih drugih držav, v katerih je zelo razvita mentaliteta individualizma, se v Rusiji otroka že od začetka vzgaja kot del velike skupnosti. Pri Rusih obstaja pogosta (in preprosta) fraza, ki se glasi: »Pomisli, kaj bodo rekli drugi!« Dogaja se tudi, da popoln tujec ošteje otroka za grdo obnašanje, kar večinoma obrodi sadove.
Po drugi strani se od otrok spet ne zahteva tako veliko. V glavnem starši pričakujejo, da se pravočasno vračajo domov, poslušajo starejše in se lepo vedejo. Aleksandra Stemkovska ima predšolskega sina. Pravi, da mora otrok preden odraste nekaj časa tudi živeti kot otrok: »Ni potrebe, da bi se po stanovanju sprehajal v najboljših oblačilih, važno je, da izpolnjuje svoje obljube in, kar je najpomembnejše, da se nauči samokontrole in brzdanja jeze.«
Tudi sicer ima lahko v Rusiji javna obsodba s strani družbe večjo težo od telesne kazni, ki se je po anketah sodeč poslužuje 12 % staršev. 13 % vprašanih staršev otrokom omejuje žepnino, 45 % pa njihov čas za računalnikom. Ruski starši radi pridigajo in dajejo moralne napotke (80 % Rusov je bilo namreč tega deležnih v svojem otroštvu, zato to »tradicijo« prenašajo naprej).
V Rusiji starši včasih vzdržujejo otroka do njegovega 40 leta starosti, pravi Aljona. »Jaz iskreno mislim, da se mora človek že pri 20 sam preživljati, najemati stanovanje in služiti za življenje. Ampak obstajajo različne življenjske situacije. Staršem je težko pustiti otroka v tej starosti na cedilu in brez strehe nad glavo.«
Aleksandra razlaga, kako bi si želela, da njen sin začne služiti za žepnino že pri šestnajstih, vendar mu je pripravljena pomagati pri plačevanju študija in tudi stanovanja. »Če bo imel res velike načrte (recimo študij v tujini), mu bom pomagala, kolikor bom le lahko.« Obenem meni, da se mora odrasel otrok čim hitreje osamosvojiti od staršev, še posebej, če si je medtem že ustvaril lastno družino.
Istega mnenja je Tatjana Rusakova, ki ima predšolskega sina in hči srednješolko. »Če se bosta otroka ukvarjala z resnimi stvarmi, jima bom pomagala. Ko pa bosta enkrat načrtovala lastno družino, bo moralo iti pa brez mene.« Kljub temu je obema že kupila lastni stanovanji, tako da ju je v tem smislu preskrbela.
Preberite še: Si otroci zaslužijo »eno po riti« s pasom?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
