Ko je Laura Hancock iz ZDA prispela v Rusijo, so se ji vsi okoli nje zdeli preveč depresivni, kot da je »vsem v mestu umrl pes«. Ko pa je prišel čas, da se vrne nazaj v Detroit, ji je v glavi odmevalo zgolj: »Pa zakaj se toliko veselite? Ali ne veste, da je življenje samo postaja na poti v grob?«
Evo kaj ji je napravila Rusija. Sčasoma je Laura začela gledati na svet skozi oči ruskega človeka. Sami Rusi o svoji neprijaznosti govorijo tako: tujcem se smehljajo samo tisti, ki so opravili usposabljanje za trgovca.
Medsosedski spori
Bob May/Flickr
»Nad mano je živel sosed, ki je čez dan spal, ponoči pa hodil na balkon kaditi travo. Nič nimam proti, a njegova balkonska vrata so tako škripala, da me je vsakič zbudil,« se spominja Veronika, ki se je preselila iz Rusije v Miami. Ponoči je kovala načrte, kako bo enkrat stopila do soseda in se mu na dolgo in široko pritožila zaradi neprespanih noči. A tega sama na koncu ni storila. Prosila je svojega moža, ki pa ji je odvrnil:
»Razumi, da živiš v Ameriki. Tukaj se vsi problemi rešujejo na sodišču. To ni Rusija. Tukaj ne moreš kar tako priti k sosedu, ga klofniti po glavi in ga prisiliti v menjavo vrat. Treba je napisati pritožbo.«
Če se v Rusiji pojavijo nesporazumi med sosedi, se trudijo konflikt načeloma vedno reševati osebno. Včasih se ljudje pogovorijo takoj in prihranijo čas, včasih pa se spor konča z medsosedsko vojno. V vsakem primeru pa drži nekaj – sodišče in uradne pritožbe so zadnja opcija, saj so Rusi zelo skeptični in nezaupljivi do policije in sodstva.
Včasih se to kaže na prav ekstremne načine.
»Nekoč mi je ob 6. zjutraj na vrata potrkala babica iz sosednjega stanovanja in vprašala, zakaj je pri vhodu na stopnišču poln pepelnik. Včeraj smo imeli zabavo in gostje so pač kadili. Babica je imela prav – na stopnišču se ne sme kaditi. Ampak ob 6. zjutraj, resno?!« se spominja Erica, študentka iz Francije.
Osebni prostor
Bob May/Flickr
Rusi ne znajo držati distance in pogosto ne razumejo pomena »osebnega prostora«. V Rusiji je osebni prostor med pogovorom dveh oseb zelo majhen, oddaljen navadno komaj dva koraka. Na tej razdalji se bo z vami pogovarjal tako bližnji prijatelj kot prodajalec ali svetovalec, ki ga vidite prvič v življenju. To je v Rusiji običajno in na to se je potrebno navaditi.
»Tudi jaz sem se sčasoma privadil na ruske družbene norme. Severnoameričani se najraje z vami pogovarjajo z druge strani sobe. To sem opazil pred nekaj leti, ko sem se pogovarjal s tukaj živečim Američanom, ki se je med pogovorom neprestano umikal nazaj na zanj udobno razdaljo. Ker tega nisem takoj opazil, sem se vedno znova pomikal bližje proti njemu,« razlaga Kevin, programer iz ZDA. Čez nekaj minut, kot pravi, je opazil, da sledi svojemu sogovorniku.
Odnos k zasebnosti
Bob May/Blogtrepreneur/Flickr
Rusi se lahko izkažejo kot ljudje, ki bi svoje življenje najraje ogradili s trimetrsko ograjo. »Verjamemo, da če nikomur nič ne poveš, potem se bo to tudi izpolnilo. O svoji zasebnosti se obremenjujemo skoraj povsod. Na primer, ko gremo k psihiatru. Na Zahodu je obisk pri psihiatru znamenje blagostanja, medtem ko je v Rusiji znamenje neuravnovešenosti,« meni Ljucina.
Ampak, ali se Rusi dejansko toliko obremenjujejo s svojo zasebnostjo? »Ne, mislim da ni tako,« meni Mihail Vladimirski. »Moji otroci lepijo trak čez računalniško kamero, a ne zato, ker bi bilo njihovo življenje ultra-skrivno, ampak zato, ker to počne tudi Zuckerberg. Pojav utekanja informacij in škandal s Facebookom pri nas niso povzročili množične histerije. Celo pojav posnetka s človekom, ki je na las podoben generalnemu tožilcu, ki se v savni zabava s prostitutkami, ni povzročilo nobenega vala ogorčenja. Mislim, da je stvar bolj v tem, da smo politično pasivni.«
Preberite še: