Andrej Čikatilo velja za enega najstrašnejših zločincev, kar so jih kadarkoli ujeli. Med leti 1982 in 1990 je brutalno umoril in posilil več kot 50 otrok in mladih žensk. Študiral je na univerzi, pisal članke, delal kot učitelj in živel navidez normalno družinsko življenje.
Svojo prvo žrtev je ubil v poznih sedemdesetih in se za nekaj časa potuhnil. Kmalu je našel delo, ki mu je omogočilo dolga poslovna potovanja po vsej Sovjetski zvezi. Svoje žrtve je iskal v različnih mestih in s tem organom pregona precej otežil delo pri povezovanju zločinov. Svoje otroške žrtve je ponavadi zvabil v gozd tako, da jim je ponudil sladkarije ali ogled filma, preden jih je posilil in ubil. Trupla je potem razrezal in pojedel. Čikatilo je žrtvam pogosto prekril oči. »Med zločinom sem ji zakril oči s šalom, saj me je bilo strah njenega pogleda,« je kasneje priznal o svoji prvi žrtvi.
Čikatilo se je leta 1984 znašel za zapahi zaradi domnevne kraje, vendar so ga kmalu izpustili. Leta 1985 so sovjetske oblasti za njim začele iskalno akcijo. Do takrat je že ubil okoli 30 ljudi. Kot član iskalne ekipe je sodeloval pri iskanju samega sebe, da bi prikril dokaze. Aretirali so ga šele leta 1990, potem ko so ostali člani ekipe postali pozorni na njegov sumljiv izgled in poskuse, da se spoprijatelji z otroki na ulici. Čikatilo je zavrnil vse obtožbe, vse dokler ga ni zaslišal psihiater Aleksander Buhanovski. »Razložil sem mu, da sem zdravnik in da je moja naloga, da mu pomagam. Znam opravljati hipnozo, vendar takrat ni bila potrebna. To je bila prva oseba, ki mi je zaupala vse. V joku je razloge za vse pripisal svoji usodi in ljudem, ki so ga obkrožali,« se spominja Buhanovski.
Issa Kostojev, glavni preiskovalec primera Čikatilo, je povedal: »Mislim, da ni bil duševno bolan. Sicer je kazal določeno odklonskost, vendar je bil povsem priseben. Mučila pa ga je impotenca, zaradi katere je znorel ...« Čikatila so po dveh letih sojenja leta 1994 usmrtili.
Pičuškin, znan tudi kot »Manijak iz parka Bica«, je svoje zločine izvajal znotraj in v okolici parka Bica v Moskvi. »Prvi umor je kot prva ljubezen. Nikoli ga ne moreš pozabiti,« je povedal med zaslišanjem. Prvič je ubil svojega sošolca, ko mu je bilo komaj 18 let. V tem času se je v Sovjetski zvezi vse vrtelo okoli sojenja Čikatilu. Pičuškin je kasneje priznal, da ga je ravno njegova »slava« spodbudila, da je moril še naprej. Svoj morilski pohod je začel leta 2001, ko je delal v trgovini in živel z mamo.
Med odgovarjanjem na novinarska vprašanja po svoji aretaciji je Pičuškin razložil naravo svojih grozljivih dejanj: »Sprašujete me, zakaj sem ubijal? Kako naj to povem … Zame je življenje brez umorov, kot je za vas življenje brez hrane. To je potreba. Tem ljudem sem bil kot oče. Odprl sem jim vrata v drug svet in jim dal novo življenje.«
Žrtve je vabil na pijančevanje v gozd. Potem ko jih je dovolj opil, jih je ubil. Njegov »zaščitni znak« je bil udarec s težkim predmetom po glavi, nakar je v rano zarinil veje, črepinje ali smeti. Trupla je pogosto metal v odtočne kanale. Tisti srečneži, ki jim je uspelo pobegniti, so pomagali policiji s podatki o njegovem izgledu.
Večino njegovih žrtev so predstavljali odrasli moški. Med preiskavo je Pičuškin povedal, da so nekateri med njimi dojeli, da bodo umrli, še preden jih je ubil. Ena od žrtev naj bi celo izrazila željo po smrti. Pičuškina so aretirali leta 2006. Ubil je žensko, za katero je vedel, da je podatke o njem pustila pri svoji družni, preden sta se dobila. Obsodili so ga na dosmrtno ječo za umor 48 ljudi. Eden od njegovih sojetnikov v celici je povedal: »Ne daje vtisa, da bi bil nor ali duševno bolan. Je samozavesten in »ve«, da mora ubijati. Razen tega je priseben.« Kmalu potem, ko so ga zaprli, je njegov sojetnik, zloglasni terorist po imenu Kulajev, zaradi strahu pred njim zaprosil za premestitev v drugo celico.
Artjom Anufrijev in Nikita Ljatkin sta brez očetov odraščala v četrti Akademgorodok v mestu Irkutsk. Spoznala sta se na nekem rojstnem dnevu. Ljatkin, ki je bil sicer zelo zadržan in introvertiran, je postal edini prijatelj Artjoma, ki zaradi svoje arogance nikjer ni bil posebno priljubljen. Skupaj sta ustanovila bend z imenom Raztelešena Pugačova. V njunih pesmih sta odkrito klicala po nasilju in umorih, a nihče tega ni jemal preveč resno.
Dvojica se je poskusila pridružiti neonacistični organizaciji, vendar so ju zavrnili, ker »sta le sovražila vse okoli sebe in jima je bilo vseeno, kdo umre,« je na sojenju pričal eden od članov organizacije. Kmalu sta morilca začela svoj pohod po četrti in napadala ljudi s kladivi, kiji in noži. Vedno sta napadala od zadaj, zato ju tudi preživele žrtve niso znale identificirati. Anufrijev in Ljatkin sta večinoma napadala starejše ženske, otroke, pijance in brezdomce. Svoje žrtve sta pogosto tudi mučila.
Marca 2011, kmalu zatem, ko so našli še eno njuno žrtev, je policija organizirala sestanek z domačini. Prisotna je bila tudi dvojica morilcev in ponudila pomoč. Sestanek sta celo snemala s telefonom.
Morilca so na koncu odkrili s pomočjo Ljatkinovega strica, ki je našel USB ključ, na katerem je bil videoposnetek enega izmed umorov. Med preiskavo in sojenjem je Anufrijev zapadel v histerijo in pogosto izjavljal nasprotujoče si trditve in se popravljal. Krivde še do danes ni priznal. Obsodili so ga na doživljenjsko zaporno kazen, medtem ko je Ljatkin dobil 25 let v samici.
Ko je bil še otrok, je njegova mama, ki je delala kot odvetniška pomočnica, nosila domov fotografije trupel in mu jih kazala. Do svojega 12. leta je spal v isti postelji kot ona. Pri 18 letih so ga sprejeli v psihiatrično ustanovo. Leta 1991 je začel razmerje z nekim dekletom, a ko ga je to pustilo, tega ni sprejel preveč dobro. Najstnico je zaklenil v stanovanje in jo mučil tri tedne. Ko jo je našla policija, je bila že precej pohabljena in kasneje je umrla v bolnišnici. Spasivceva so označili za neprištevnega in ga za tri leta poslali v popravljalno ustanovo. Ko je bil leta 1995 »ozdravljen« in se je vrnil domov, je nadaljeval s svojo morilsko aktivnostjo.
Njegova mama mu je pogosto pomagala, da se je znebil trupel. Maja 1996 je k sebi domov povabil šest najstnikov in jih ubil. »Trupla sem spravil v spalnico in jih prekril s preprogo. Po približno enem tednu me je obiskala mama. Ko sem se zjutraj zbudil, trupel ni bilo več nikjer. Ne vem, kaj je z njimi storila, nikoli je nisem spraševal,« je Spasivcev povedal na zaslišanju.
Ljudi je vabil k sebi na različne načine. Včasih sta mu pri tem pomagali mama in sestra, tako da sta ustvarjali vtis »normalne« družine. V stanovanju je svoje žrtve nato priklenil za radiator in jih mučil.
»Po umoru Nastje nas je prisilil, da smo razkosali truplo, da bi ga lažje skril,« je pričala Olja, ena od njegovih žrtev, preden je umrla v bolnišnici. »Truplo smo razžagali z ročno žago, ki nam jo je dal, in z nožem ločili meso od kosti. On nam je samo govoril, kaj naj delamo. Z ostanki je nato nahranil psa. Z Ženjo sva kose telesa nesli v kopalnico, jih spravili v kad in kotliček. Njegova mati in sestra sta vse to videli, saj sta bili ves čas prisotni. Preostali čas naju je pretepal. Ženji je zlomil roko in lobanjo, nato pa ji z nitjo in šivalno iglo odrezal glavo ...«
Sosedje so se pritoževali nad glasno glasbo in smradom, ki se je vil iz stanovanja Spasivcevih, vendar lokalna policija v Novokuznecku temu ni posvečala pozornosti. Morilca so končno odkrili med rutinskim pregledom vodovodne službe. Ko Spasivcev ni hotel odpreti vrat, so vodovodarji poklicali policijo, ki je v stanovanju našla dele razkosanih teles. Točno število njegovih žrtev ni znano, vendar naj bi jih bilo več kot 20. Spasivcev je na opazovanju v psihiatrični ustanovi. Njegova mati je odsedela 13 let v zaporu in je že na prostosti. Njegovo sestro so spoznali za nedolžno.
Ta serijski morilec je uspel prikriti celo več umorov kot Čikatilo in Pičuškin. Zgodba Mihaila Popkova spominja na scenarij za kakšno grozljivko. Ubijati je začel kot policist. V službi je veljal za veselega in dobrohotnega, imel je prepoznaven širok nasmešek.
Med leti 1994 in 2000 se je v mestu Angarsk zgodilo več kot 20 grozljivih umorov mladih deklet. Vse žrtve razen ene so bile ob umoru pijane. Ubite so bile z izvijači, noži, kiji, kladivi in drugim orodjem. Pred umorom so bile tudi posiljene (razen ene, ki ni bila opita), nato pa izmaličene. Zločini so ostali nerazrešeni vse do leta 2012, ko so po mnogih genetskih testih za morilca spoznali Popkova, ki so ga pred tem že zasliševali. Kmalu zatem so ga izročili policiji.
Popkov je pričal, da ga je njegova žena že kmalu po sklenitvi zakona prevarala, a on ni ničesar ukrenil, saj so se mu smilili njuni otroci. Namesto tega se je odločil, da bo »kaznoval« mlada dekleta, ki so se »napačno obnašala«. Kot policaj jim je po službi po poti domov ponujal prevoz in včasih spolne odnose. Nato je tiste, ki so privolile, posilil in ubil. Da bi zakril svoja grozodejstva, je sodeloval pri preiskavi lasnih zločinov.
Tudi po doživljenjski obsodbi je Popkov nadaljeval s priznanji, verjetno v upanju, da bi preložili začetek njegove »prave« zaporne kazni. Bal se je namreč, da ga bodo sojetniki ubili. Na koncu je priznal več kot 80 umorov, ubijati pa naj bi nehal po tem, ko je zaradi bolezni postal impotenten. Še danes mu sodijo ...
Preberite še:
Človek za 300 evrov: sodobno suženjstvo v Rusiji
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
