Kako se je spreminjal pogled na spolno vzgojo v ruskih šolah

Ruski vzgojno-izobraževalni spletni portal Mel se je razpisal o zgodovini spolne vzgoje v 20. stoletju. Objavljamo povzetek najpomembnejših poudarkov.

Morala kot zaščita (1900 – 1917)

Pred revolucijo leta 1917 so plemiški otroci praviloma izvedeli za spolnost od svojih služabnikov. Ankete iz 20-ih let pričajo, da so ravno služabniki razlagali fantom o samozadovoljevanju, medtem ko so ti prvo spolno izkušnjo imeli s služabnicami.

Vzgoja je bila usmerjena k zatiranju zgodnjega razvoja spolnega instinkta. Mladini do 14. leta starosti so o reprodukciji razlagali samo na primerih živalskega sveta, s 15. leti pa so jih pedagogi začeli opozarjati pred nevarnostjo spolno prenosljivih bolezni zaradi spolnosti pred poroko.

Prevladovalo je splošno prepričanje, da dekletom o teh stvareh niti ni potrebno razlagati, da se jih ne bi »vznemirjalo«. »Morala je pomembnejša od znanja fiziologije,« je pisal pedagog Aleksej Butovski v brošuri o telesni vzgoji leta 1910.

20. leta: Seksualna revolucija ni za vse

Po revoluciji 1917 je nastopilo kratkotrajno obdobje svobodne ljubezni: splav je postal dovoljen, homoseksualnost se je prenehalo smatrati za zločin, razmišljali so celo o popolni ukinitvi zakonske zveze.

Sovjetski seksolog Igor Kon je leta 1923 pisal, da je med 18-letnimi delavci spolne izkušnje imelo 47 % fantov in 67 % deklet.

Oblasti pa so bile do teh vprašanj še vedno konservativne in so spodbujale mlade ljudi, da ohranijo nedolžnost do poroke. Tiskali so brošure, v katerih so opozarjali na nevarnosti pogostih spolnih stikov in masturbacije, ki naj bi povzročala duševne motnje.

Starši so se še naprej izmikali pogovorom o spolnosti, otroci pa so informacije prejemali od vrstnikov in iz stripov, v katerih se je pojavilo veliko vulgarnih seksualnih prizorov.

V Sovjetski zvezi seksa ni (1930 - 1985)

Na »popolno seksualno svobodo« se je gledalo kot na nekakšno negativno, dekadentno zapuščino kapitalizma, torej kot na nekaj nedopustnega. Zato so v ZSSR ponovno prepovedali splav, uvedli kazensko odgovornost za »sodomijo« in posedovanje pornografskega gradiva (za pornografijo je lahko obveljal že kakršenkoli prikaz spolnih organov).

O seksu je bilo prepovedano pisati. Te teme so se zato odrekali tako časopisi kot izobraževalne institucije, staršem pa so svetovali, naj se z otroki raje pogovarjajo o moralnosti, da svojo energijo usmerijo v družbeno delo, fizkulturo in literaturo.

Spolna vzgoja (1980 – 1990)

Sredi 80-ih je bil za učence osmega razreda uveden predmet higiena in spolna vzgoja, medtem ko so za učence 9. in 10. razreda uvedli predmet etika in psihologija družinskega življenja. Vendar se v osnovi ni spremenilo kaj dosti: učitelji, ki so vse življenje molčali o spolnosti, tudi po tem niso našli pravega pristopa, s katerim bi učencem približali to tematiko.

Medtem ko je država molčala, pa so se pojavile organizacije za boj proti spolno prenosljivim boleznim. Vzpostavljen je bil celo center za spolno kulturo med mladimi. Leta 1989 so v ruščino prvič prevedli francosko Enciklopedijo spolnega življenja za otroke med 7. in 9. letom starosti. Ta enciklopedija je bila dolgo časa glavni vir zgodnjega spolnega izobraževanja.

V 90-ih so se na televiziji pojavili prvi erotični prizori, mladinske revije pa so se prvič odkrito razpisale o spolnosti. V revijah Cool in Bravo so odgovarjali na pisma bralcev, leta 1996 pa se je pojavila revija 16, ki je bila posvečena samo seksu. Vsak tretji najstnik je črpal informacije ravno iz te revije, v kateri ni bilo več prepovedanih tem. Mediji so prenehali govoriti o nezaželenem seksu pred poroko in začeli promovirati kontracepcijo.

Seks na spletu (2000 - danes)

Z množičnim razmahom interneta so se najstniki za informacije začeli obračati k »stricu Googlu«.

Mediji so ponovno začeli zaobhajati tematiko spolnosti. Rubrike o seksu so izginile z mnogih mladinskih revij že v prvih letih novega stoletja, in tudi tam, kjer so ostale, so se skrčile na minimum in prenehale biti tako odprte ...