V ruskih gozdovih je že konec leta 2017 živelo dvakrat več volkov, kot jih gozd lahko prehrani, kar predstavlja resno grožnjo za celoten ekosistem. Številčnost volkov hkrati negativno vpliva na kmetijstvo, ki mu vsako leto primanjkuje živine tudi za običajne ljudi, volkovi pa vse pogosteje zahajajo tudi v večja in dobro osvetljena mesta. Novinarka portala batenka.ru je obiskala majhno vas Lipakovo v osrednjem delu Arhangelske regije, kjer se volkovi prosto sprehajajo po ulicah brez razsvetljave. Članek je bil objavljen tudi na priljubljenem ruskem portalu mail.ru, kjer lahko tudi pogledate nekaj nočnih fotografij.
Global Look Press
Da pridete do vasi Lipakovo, morate iti z vlakom do postaje Plesecka, ki je zelo blizu kozmodroma Pleseck, od koder z raketami pošiljajo v orbito nove satelite. Lipakovo je samo petdeset kilometrov proč od tega kozmodroma, vendar se vesoljska tehnologija prav nič ne odraža na življenju tukajšnjih vaščanov.
Do sem ni direktnega prevoza, obstaja samo minibus, tako imenovana maršrutka, ki vozi na območju okrog vasi. V njej morate posebej prositi, da vam voznik ustavi na pravem ovinku, potem pa morate en kilometer proč sesti še na trajekt in zapluti po Onješkem jezeru. Tudi ta trajekt ne deluje na elektriko, ampak na jezerski tok. Tudi na ulici ni elektrike, zato lahko po peti uri popoldne tukaj vidite samo še tisto, kar vam osvetli baterijska svetilka.
Global Look Press
»Šarik laja v mraku, preden ga za čez noč zaprejo v uto. Psa, ki je živel tu pred Šarikom, so pojedli na lovu sredi dneva,« pripovedujejo domačini.
»Ste videli ulice Lipakova ob petih zvečer?«
»Vedno pomislim: ven bo skočil volk, me videl in rekel: 'Koliko mesa! Zakaj bi lovil mrtvega psa, raje tole zagrabim!'«
V sovjetskih časih je bil tu obrat lesne industrije, okoli njega pa so zrasle tri vasi z več tisoč prebivalci in delavci, podjetje za predelavo mesa, bilo je veliko hrupa in svetlobe. Danes so tu v glavnem ostali samo starejši, ki nimajo iti kam v iskanju službe, zato doma vodijo svoje kmetije ali opravljajo kakšna priložnostna dela, nekateri v lokalnem klubu, drugi v gasilskem društvu, na krajih, kjer so preživljali svojo mladost.
Global Look Press
Od 90-ih se je proizvodnja postopoma zmanjševala, dokler do leta 2000 niso tukaj povsem zaustavili lesno industrijo, ljudje pa so se razbežali. V iskanju službe so odšli, skoraj vsa mladina se je preselila v mesta, kjer delajo ali študirajo, doma pa so v glavnem ostali upokojenci, ki bi težko začeli novo življenje na drugem mestu. Tu je sedaj okoli 300 stalnih prebivalcev, zelo je tiho, z ulic je izginila razsvetljava, volkovi pa se več ne bojijo hoditi do hiš. Med sprehodom od hiše do hiše v večernem Lipakovu vidite samo majhen krog iz baterijske svetilke in mislite, kako se lahko onkraj tega kroga vsak trenutek skriva volk.
Jevgenija in njena družina živijo na koncu vasi, v zadnji hiši, zelo blizu gozda.
»Valja kliče in pravi: 'Kupili ti bomo signalno pištolo.' Jaz rečem: 'Pa zakaj? Komu pa bom kaj signalizirala? Galini Ivanovi?«
»Volk lahko zgrabi psa tudi v soju svetilke. Z lučmi bi bilo vsaj malo lažje, vsaj videli bi, kam ciljate! Pa ponoči stečem ven s puško in baterijsko svetilko in ne vem, kam bi streljal.«
Global Look Press
Da bi rešila svojega čuvaja Akbaja, je Tatjana gnala volka čez polje v spalni srajci.
Prejšnji teden se je volk približal hiši Svetlane in Aleksandra ter napadel sosedovega psa. Soseda čuvata svoje pse v leseni uti. Po šesti uri jih ni več na ulici.
»Volk se pogosto prav nič ne boji. Sedi na križišču kot pes in gleda, kdo bo šel mimo. Sedaj pa ni luči in volka ne vidite. Mogoče sedi poleg vas, pa tega sploh ne veste!
»Poleti mladiči tavajo naokoli z volkuljo, nekje v oktobru pa jih ona uči loviti. Trenirajo pa na psih, kakopak.«
»Aleksejevega psa so zadavili pred njegovim pragom, on ni uspel pravočasno ustreliti. Naslednje jutro je našel samo glavo in ogrlico,« se glasijo zaključne besede te reportaže.
Priporočamo še članek:
Čisto sama v odmaknjeni vasi: Takole živi neka 70-letna Rusinja (s fotografijami)