Mnenje: Zakaj so ameriški medijski mehurčki hujši od ruske državne televizije?

Dyushin/Pixabay
Naše bralce pogosto zanima, kaj si danes Rusi mislijo o Ameriki. Odgovor je vse bolj odvisen od tega, koga konkretno vprašate. Četudi se Rusija odpira svetu, jo v tujini vse bolj prikazujejo kot monolitno državo, ki ji manjkajo pogledi od zunaj. Vendar to ne drži.

V zahodni zabavni industriji, tako množični kot tisti bolj intelektualni, je precej opazno, da se Ruse prikazuje kot skrajno zveste državi, veliko bolj kot v primeru pripadnikov drugih narodov. Ustvarjalci menijo, da Rusi dobijo premalo pogledov iz tujine. Velja predpostavka, da bi bili Rusi veliko manj »zvesti državi«, če bi bile stvari drugačne … če bi vladale korporacije, ali kaj?

Pravzaprav predpostavljajo, da je vsako negativno stališče do ZDA ali vsaka domača podpora ruski zunanji politiki že kar avtomatično rezultat pranja možganov ruskih ljudi s strani »medijev v državni lasti«. Prav tako se je bistveno povečala nepravilna uporaba besede »propaganda«, ki se rabi vse pogosteje in vse bolj nerodno, ta trend pa je že kar alarmanten. Bo nova definicija za propagando počasi kar »novice, ki niso z Zahoda«?

Tudi kulturne značilnosti Rusov so tarča politične satire in visokoproračunske produkcije, ki ustvarjata sliko o (ruski) kulturi, proti kateri je lažje mobilizirati javno mnenje, če/ko pride čas za sankcije: grobost, nagnjenost k pijači, hladna pragmatičnost, stalna resna drža in seveda dnevna doza seksizma in/ali predsodkov glede žensk. Vse te stvari naj bi v Rusiji »odgnale zdravnika stran«. Pozabil sem dodati še »vse stvari, ki jih ameriški ljudje ne marajo«, kot je na primer Donald Trump (večina Rusov je dejansko zanj prvič slišala šele okoli leta 2016).

Ko nas, Ruse, kdo vpraša, ali čutimo enak odpor do Američanov kot v časih hladne vojne, bi si mislili, da lahko odgovorimo z »da«, ker je že otroku jasno, da imamo opravka z nekim programskim pristopom. Toda v resnici se odgovor na to vprašanje glasi »ne«! Danes se pogledi ljudi razlikujejo od stališč države kot še nikoli poprej. Še v socializmu so Rusi oboževali vse ameriške stvari, še posebej filme. Ampak ali Američani to sploh vedo?

A nismo že v novi hladni vojni, ko nam ameriški prijatelji leta 2018 pripovedujejo, kako jim starši govorijo »ne hodite v Rusijo, tam ni varno«? Kako se to razlikuje od prej, ko smo bili vsi po vrsti »komunajzarji«?

Nasprotno pa naše obsojanje Amerike v Rusiji skoraj v celoti temelji na novicah. Mi nimamo filmske industrije, v katerih bi ruski igralci prikazovali Američane s sumljivim značajem. Nimamo televizijskih oddaj, v katerih bi satirični voditelji začeli nastopati v resnem tonu, potem pa naenkrat igrali bedaka, da bi vžgala neka antiameriška fora. Spodaj vidimo, kako je tudi John Oliver ugrabil govor predsednika Putina ob mednarodnem dnevu žena in ga prikazal kot nekaj seksističnega in ponižujočega do žensk, ko je postavil jezik iz ruske kulture v ameriški politični kontekst.

Toda opažam, da prihaja do napredka pri razumevanju Američanov in njihovih pravih odlik. Želel bi samo poudariti, da naših pogledov na Američane ne določajo ruski »državni TV kanali«, ampak ZDA same. To je zelo velika razlika! Dandanes imamo vsi dostop do interneta, zato nisem prepričan, ali je državno lastništvo še vedno tako velikega pomena. Lahko podate svoje mnenje v komentarjih, če se ne strinjate s tem.

Vendar ni težko razumeti, zakaj Američani še naprej tako vztrajajo pri opisovanju Rusije z enimi in istimi etiketami. Vedno smo bili preveliki, da bi bili globalni prijatelj. Če nisi prijatelj, pa si takoj »propadla država«. Tretje opcije tukaj ni.

Iz do sedaj nerazložljivega razloga so Rusiji pomagali opustiti socializem, postali njeni prijatelji, od leta 1996 pa so ji strogo nasprotovali pri vseh vprašanjih, tudi pri ruskem predlogu, da bi država vstopila v zvezo NATO v imenu skupnega boja proti terorizmu (da, to se je res zgodilo). Šele leta 2007 se je pojavilo odkrito razmišljanje, da je NATO pravzaprav aparat, ki je uperjen proti Rusiji – o tem je spregovoril predsednik Vladimir Putin na Münchenski konferenci, na kateri je izrekel tudi tisto, kar so vedeli že vsi: da pri zvezi NATO ne gre za varnost Evrope samo po sebi.

Vprašanje, zakaj Rusija nikoli ne preneha biti sovražnica številka 1, mora biti obravnavano pri vsakem poskusu razumevanja kulturnih odnosov med ZDA in Rusijo.

Rusi si ustvarjajo mnenje o Američanih na podlagi dejanj ZDA, ne iz ruskih TV kanalov

Izjemno širok dostop do oblik množičnega komuniciranja je močno povečal izražanje javnega mnenja. Toda medtem nas stalno bombardirajo z mnenji, za katere oni hočejo, da jih vzamemo za svoja, mi sami pa, paradoksalno, ne pokažemo dosti zanimanja za brskanje po prosto dostopnih in neodvisnih virih informacij.

Seveda tudi Rusija ni imuna na ustvarjanje stereotipov in podcenjevanje vloge svojih nasprotnikov, vendar smo mi veliko v stiku tudi z zahodnimi mediji in ne trpimo od takšnih iluzij o Američanih, kot to velja na drugi strani.

Kako to vemo? Preprosto. Za začetek izpostavimo, da Američani o tem govorijo ves čas, v filmih in poročilih. Samo pomislite: Jaz še nikoli nisem slišal, da bi Rus rekel: »Šel sem v Ameriko in tam je bilo povsem drugače, kot sem si predstavljal.« Recimo da je bilo bolj kul. Drugačno? Razen, če je morda minilo veliko let od zadnjega obiska. Ko Američani obiščejo Rusijo, so taki komentarji pogosti. »Uau, tukaj je zares precej drugače, kot sem si prej predstavljal.« Dobro, mogoče črpam iz anekdot, ki sem jih osebno slišal, toda trdnejše statistike ni na voljo.

ZDA ima edinstven položaj glavne proizvajalke novic in zabavnih vsebin v angleškem jeziku, s čimer lahko ustvarjajo resničnost in tudi odziv javnosti na to resničnost. Če bi še vedno obstajala Sovjetska zveza, bi si o tem zagotovo delala zapiske, vendar je danes ni več. Razpustili smo jo tudi v imenu prijateljstva z Ameriko.

Rusi obsojajo ameriško politiko, toda navadno ne rečejo nič slabega o Američanih kot ljudeh. Odnos je drugačen kot med kakšnimi Izraelci in Palestinci. Vse večkrat od ljudi na obeh straneh slišim razmišljanje, da smo si v resnici zelo podobni v vsakdanjem življenju.

V Rusiji pogosto razpravljamo o tem, kako zelo so Američani pripravljeni iti na ulice in glasno spregovoriti o nečem, ko se jim zdi, da so premalo slišani. Poskusite vprašati Ruse na ulici za mnenje o problemih v Ukrajini leta 2014 in odzivi bodo zelo neenaki. Veliko manj »patriotski« od podeželskih Američanov, ki hočejo govoriti o tem, kdo je koga zagrabil za zadnjico 20 let pred vstopom v politiko.

Ko Rusi skomignejo z rameni in se prebijajo naprej skozi svoj dan, Američanom po televiziji s šokantnimi posnetki vztrajno poskušajo dokazati, kako prestrašeni so. Zdi se, da se tam govorjenje o stvareh šteje za napredek.

Težko rečem, da to drži za čisto vsakega Rusa, toda jaz opažam ključno razliko v tem, da imajo Američani veliko željo in zmožnosti za sodelovanje v svoji politiki. Zgodovinsko gledano Rusi nismo imeli nič od tega.

Seveda kakšen Rus v neki zahojeni vasi res verjame samo vsemu temu, kar pravijo po ruskih »državnih TV kanalih«, toda imejte v mislih, da se tudi povprečnemu evropskemu Rusu (z večjim dostopom do različnih informacij) ameriška kultura zdi veliko bolj monolitna. Pa ne zato, ker bi tako rekel Kremelj.

V ZDA vidimo, kako hollywoodska zvezdnica med promocijo filma izreče politične izjave in se potem znajde na naslovnicah medijev. Ciljno občinstvo je navdušeno, ko priljubljena slavna osebnost javno izpove »biblijo« po razmišljanjih CNN-a. Večina Rusov na srečo ne spremlja teh stvari, saj se mi zdi, da na takšne nastope ne bi reagirali tako pozitivno. Ko slaven umetnik politično nagovori isto vrsto ciljnega občinstva v Rusiji, Rusi raje preklopimo nazaj na Netflix. Briga nas. Pripadnike ruskega srednjega sloja vse te stvari brigajo še dosti manj. V Ameriki pa se vse to vrti okoli srednjega razreda in vsak teden  kakšna Američanka z dolgimi vijolično pobarvanimi nohti na Twitterju podžge politično razpravo.

Najbrž ste že uganili, da nisem tipičen prebivalec Rusije. Lahko pa vam samo povem, da še nisem slišal kakšnega svojega znanca, da bi citiral državni kanal Rossija 1 kot referenco, kaj Amerika je ali ni. Povem vam, da se ruski srednji razred ne pogovarja kaj dosti o Ameriki. Ko govorimo o mnenjih, pa navadno hočemo slišati ravno tisto, kar pravi glasen srednji razred.

Je Rusom vseeno?

Kljub vsemu opisanemu mnenje običajnih Rusov o ZDA ni tako slabo. Raziskava Levada centra leta 2014 je kazala, da je imelo 74% vprašanih kaj slabega za povedati o ZDA. Dve leti pozneje je odstotek padel na 66%. Do svetovnega prvenstva v nogometu 2018 v Rusiji je odstotek nezaupanja do ZDA padel na nekaj več ko 20 odstotkov. Najbrž gre za podporo Trumpu, kajne?

Tole je slušateljem na Univerzi Yale nedavno povedal ugledni ruski novinar Vladimir Pozner: »Rusi v resnici ne vedo, kdo so republikanci ali demokrati. Na vsakodnevni ravni jih to ne zanima. Je pa dejstvo, da so skozi leta ravno republikanci dosegali preboje v odnosih s Sovjetsko zvezo. Demokrati, kot sta Carter ali Clinton, pa so bili manj uspešni.«

»Rusi so imeli izbiro. Hillary je govorila, da je Putin nekdanji agent KGB-ja, da 'nima duše', primerjala ga je s Hitlerjem. Trump je rekel: 'Mislim, da bi z njim lahko delal, mislim, da bi zmogel.' Seveda so si potem Rusi želeli, da bi zmagal ravno on. Meni se to zdi normalno!« je dodal Pozner.

Enako Rusi niso naklonjeni sovražni retoriki ameriške levice, ki je v samo nekaj letih odvrgla vse prijetne plasti, svojo komedijo in satiro pa spremenila v poslušen protiruski stroj. Rusi v razvoju takšnega pristopa zaostajajo še veliko let. Za konec naj parafraziram vidnega predstavnika ameriške levice Noama Chomskega: Propaganda je za demokratično državo enako, kot je batina za totalitarno. To je izrekel pred 30 leti. Čas, da spet analiziramo naše mehurčke.

Preberite še: Zakaj se Rusi in Američani med seboj ne razumejo?

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke