Kako izgleda najgloblji rudnik v Evropi

Roman Bajkalov/služba za stike z javnostjo družbe UGMK
Na delo rudarjev v današnji družbi ne gledamo več tako romantično kot nekoč, vendar sami rudarji še naprej ponosno častijo svoj poklic, ki jim predstavlja tudi nekakšno vez s predniki.

Rudarski rovi povsod spominjajo na predore podzemne železnice, s to razliko, da se potniki skoznje peljejo nekaj minut, rudarji pa v tem temnem in surovem okolju preživljajo cele delovne dneve.

Majhno mesto Gaj v Orenburški regiji je nastalo zaradi edinstvenega nahajališča rude in še danes živi od rudarstva. V rudniku danes dela tretjina delovno aktivnega prebivalstva mesta – 7500 ljudi. »Gaj« v več slovanskih jezikih označuje redkejši gozd in prav nekje sredi brezovih dreves so izkopali prvo vrtino ter sprejeli odločitev, da tu zgradijo Gajski rudarsko-metalurški kombinat (GOK), iz katerega je potem zraslo celo mesto.

Kompleks vključuje podzemni rudnik, dnevni kop, upravo in tovarno, kjer od pridobljene rude izločijo primesi. Iz lokalne rude pridobivajo baker, cink, zlato in srebro. Rudarji pa seveda delajo z rudami v prvotnem stanju, zato bodoče kovine pred njimi izgledajo kot kopice sivega kamenja.

Rudarski red in varnost

Izmena rudnika traja okoli sedem ur in se začne v slačilnici. Delovna obleka vključuje bombažno perilo, volnene nogavice, delovno jakno in hlače, visoke gumijaste škornje in seveda čelado. V posebni sobi rudarji na čelade namestijo svetilke in napravo za zaščito dihalnih organov. V izredni situaciji kovinska posoda s poklopcem, ki s predelavo CO2 prek reagenta zagotavlja rudarju rezervni kisik. »Pri normalni hoji naprava zadošča za 60 minut. Glavno je, da ne paničarite,« svetujejo rudarjem na usposabljanjih. Najpomembnejše je, da vam na začetku uspe odpreti poklopec, ki je precej trdo pričvrščen in ga ni mogoče odpreti tako zlahka.

Rudarji so naučeni, da si ne smejo gledati v oči s svetilko na čeladi, da ne bi koga oslepili. A ravno svetilka je ključ do rešitve v primeru nevarnosti. V njej je tudi senzor, s katerim lahko kontrolor vidi, kje se nahaja posamezni delavec in kam se mu splača pošiljati reševalno ekipo.

Za komunikacijo s službami nad zemljo je bil razdelan cel sistem različnih signalov. Če na primer rudar dvakrat pomiga s svetilko, to pomeni, da mora narediti klic. Za ta namen so pod zemljo stacionarni telefoni.

Podzemni semaforji

Rudnik kombinata GOK v Gaju velja za enega od najglobljih rudnikov bakrove rude v Evropi, dela potekajo na globini 1075 metrov, kamor se delavci spustijo z velikim dvigalom brez vrat. To se giblje z 8 metri na sekundo in počasi zavira, preden pride do želenega »nadstropja«. Ko greš dol, se na koncu znajdeš v labirintu medlo osvetljenih ulic in ko gaziš po blatu do prevoznega sredstva, se začneš zavedati, zakaj so potrebni gumijasti škornji.

Gibanje po rudniku je počasno in ovinkasto: 220 kilometrov podzemnih poti ima okoli tisoč križišč. Tudi tukaj gibanje tehnike uravnavajo semaforji, kot v običajnem cestnem prometu. »Delujejo avtomatsko in reagirajo na ultrazvočne valove, ki jih oddajajo senzorji v rudarskih svetilkah,« pojasnjuje glavni energetik podzemnega rudnika Vladislav Saveljev. »Če gori rdeča luč, voznik praviloma zapelje v stransko obračališče, da naredi prostor za pot vozilu nasproti.«

Za vzdrževanje rudarskih strojev ima rudnik na globini 990 metrov lasten servis in pralnico. Na isti globini imajo rudarji tudi sobico za prehrano, ki spominja na jamo: neposredno pod svodi rova stojijo dolga miza in dve klopci, mikrovalovka in grobo narejene kovinske omarice za osebne predmete. Hrano oziroma »zavorico« si rudarji prinesejo s seboj.

Moški poklic

Po preliminarnih ocenah zaloge rud na nahajališču v Gaju zadoščajo še za vsaj 40 let. Pridobivajo jo v več etapah: najprej izvrtajo luknje, vtaknejo vanje eksploziv in ga aktivirajo. Kose potem pobira nakladalni stroj, ki spominja na dolg nizek bager. Surovino odpelje na napravo, ki spravi rudo na tekoči trak, od koder gre na površje.

Vsako izmeno gre pod zemljo okoli 500 ljudi in veliko večino predstavljajo moški. Vzrok je v seznamu poklicev iz leta 1974, ki ženskam prepoveduje opravljanje določenih poklicev zaradi težkih pogojev in škodljivih dejavnikov dela. Fizično delo pod zemljo je med prvimi poklici na seznamu, zato žensk-rudark ni. Vendarle pa sem in tja najdemo kakšno žensko v rudniku, le da opravljajo druga dela: ena na primer dela v skladišču eksploziva na globini 685 metrov.

»Sem nekakšna avanturistka. Ko so mi pred štirimi leti predlagali delo pod zemljo, sem na to pristala vsaj iz radovednosti. V našem skladišču je vse avtomatizirano, imamo nakladalnike, zato moje delo seveda ni tako težko kot pri moških. Toda skladišče je vendarle veliko in moraš v enem dnevu toliko tekati sem in tja po njem, da te nima časa zebsti,« pripoveduje Tatjana Bajeva.

Podzemnim »turistom« pa sta dve uri ogleda čisto dovolj. Po dveh urah na +14 °C jih zazebe in se želijo pogreti. Najbrž imajo zato slačilnice vroče kopeli in topla tla.

Udarniški delavci

Delovna izmena rudarja se konča na prehodu v kombinat. Tam vsi ekran, ki prikazuje dnevne rezultate vsakega delavca. Rudarji delajo v skupinah ali brigadah, ki med seboj potiho tekmujejo, kdo bo najbolj presegel plan. Obči cilj pa je, da se pridobivanje rude do leta 2021 dvigne z 8 na 9 milijonov ton na leto. Vsaka »ekipa« dobi svoje ime po glavnem delavcu in tako imamo Hristoforovo brigado ali Letovo brigado. Ta tradicija nekako spominja na sovjetske čase, ko so o takšnih delovnih podvigih pogosto pisali v časopisih.

Danes se rudarski podvigi v medijih in množičnih kulturi redkeje pojavljajo, toda sami rudarji pravijo, da jih ta tekmovanja vseeno zelo motivirajo. Gajski rudnik oskrbuje s surovino enega od največjih holdingov za proizvodnjo bakra, Uralsko rudarsko-metalurško družbo, in zaseda drugo mesto po pridobljeni rudi v Rusiji, takoj za podobnim obratom v Norilsku.

Vendar v resnici ne gre le za to, kdo bo prvi, niti ne gre za čim višje plače rudarjev, ki sicer veljajo za dovolj visoko za to regijo in je odvisna tudi od kazalnikov uspešnosti. »Večina prihaja sem delat zavestno, sledijo usodi svojih staršev. V vsaki družini lahko najdemo človeka, ki je povezan s tukajšnjo proizvodnjo. Nihče ni prišel v rudnik po naključju,« pravi namestnik direktorja za splošna vprašanja Aleksander Mihin.

Priporočamo še:

Ruske megatovarne: Rudnik premoga, v katerem kraljujejo velikanski tovornjaki

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke