V sovjetskih časih so bile gorske odprave neverjetno priljubljene. »Boljše od gora so lahko samo gore, kjer še nisi bil,« je prepeval kultni pevec Vladimir Visocki. V 60. letih 20. stoletja po poletu Jurija Gagarina v vesolje je v ZSSR nastopila doba sanjačev. V vesolje sicer ni mogel vsak, a so bile zato gore precej dostopnejše. Pa še sanja se tam zelo dobro.
Vladimir Baškirov je študiral na Moskovskem inštitutu za fiziko in tehniko, kjer je deloval eden od najboljših ljubiteljskih alpinističnih krožkov v državi. Njegovi člani so vse poletje preživeli v gorah. Leta 1970, se je Baškirov takoj po vrnitvi s pohoda na Dombaj (Kavkaz) že začel pripravljati na osvojitev Ceja, še ene gore na Kavkazu.
Prijatelji se spominjajo, kako je Baškirov prvič pokazal, iz kakšnega testa je. Nekega dne se je skupina pohodnikov odpravila v gore, spodaj v taboru pa sta ostala dva, ki sta dežurala. Naenkrat je eden od članov odprave v grozi pritekel nazaj in povedal, da je inštruktorica padla in si prerezala trebuh na cepinu. Dežurna dvojica ni smela zapustiti tabora, a se je na srečo prikazal Baškirov in ponudil pomoč.
»Sicer nimam visokega športnega naziva, a sem zelo dober alpinist,« je rekel. »Pošljete me lahko kamorkoli, opravil bom poljubno nalogo.« In dekle je bilo rešeno.
Preden je Vladimir spoznal svojo bodočo ženo Natalijo, se je ta z alpinizmom ukvarjala bolj ljubiteljsko. Poleti 1983 pa so jo njeni prijatelji s fakultete povabili, da se jim pridruži na pohodu kot kuharica. Pristala je, čeprav še sama ne ve, zakaj: »Morda je bila to božja previdnost,« pravi Natalija, saj sta se z Vladimirjem spoznala prav na tem pohodu.
Naslednje leto je Natalija ponovno želela v gore z Vladimirjem. A kmalu je ugotovila, da se tudi kot kuharica ne bo mogla zlahka udeležiti naslednje odprave, saj je bila konkurenca izbora zelo visoka. Tako se je morala spomladi pred začetkom sezone resno posvetiti plezalnim pripravam. Te je opravljala na Krimu in bila tako dobra, da je celo zmagala na nekem tekmovanju. Nato je bila sprejeta v ekipo kot polnopravna članica. »Gore te vlečejo k sebi. Ko se enkrat podaš tja, ne moreš več živeti brez njih,« pravi Natalija.
A včasih se ljudje zaradi te privlačnosti do gora znajdejo v resnih težavah. Enkrat proti koncu 70. let je med pohodom na kavkaški vrh Trapecija v šotor, kjer je nočeval Baškirov, udarila strela. Eden izmed pohodnikov je pri tem umrl, vse ostale pa so z resnimi ožganinami prepeljali v Moskvo. Vladimirjevo okrevanje v bolnišnici je trajalo leto dni. Imel je težave z jetri, presaditi so mu morali tudi dele kože. Zdravniki so rekli, da bo imel težave vse življenje in se ne bo več mogel vrniti v gore. A čim so ga odpustili iz bolnišnice, se je Baškirov odpravil na Pamir (današnji Tadžikistan).
Pridobil je naziv »snežni leopard«, kar je pomenilo, da je osvojil vse najvišje vrhove Sovjetske zveze. Takih alpinistov je bilo od leta 1961 do danes vsega 665.
Baškirov je plezal po stenah in hodil po poteh, kjer prej ni hodil še nihče. »Privlačilo ga je samo neznano,« pravi Natalija. Ta svojega moža primerja z legendarnim popotnikom Ferdinandom Magellanom, ki se je kot prvi podal na pot okoli sveta, čeprav je mislil, da bo po poti padel z roba Zemlje. Takrat o tem, da je Zemlja okrogla, še zdaleč niso bili prepričani vsi.
Pri alpinizmu je pomembno zaupati vase in biti pripravljen reševati težavne naloge ter prevzeti odgovornost za življenja drugih ljudi. Vse te lastnosti je fizik Vladimir Baškirov tudi imel. A imel je še nekaj več – ljudi je očaral s svojo notranjo umirjenostjo. Natalija se spominja, da ko je Vladimir kdaj rekel »tega pa ne bi bilo slabo narediti na ta ali ta način«, v skupini ni bilo niti najmanjšega nestrinjanja ali dvoma.
»Ljudi, ki so hodili z njim, je gnal njegov zagon,« razlaga žena.
Natalija in Vladimir sta skupaj osvojila samo en vrh. To je bil kavkaški štiritisočak Ušba. »Ko sem videla goro, so se mi začela tresti kolena,« pravi Natalija. To je bil dolg in naporen pohod, po poti nazaj pa je skupino zajel še snežni metež. Zametlo je vse sledi in po poti so se prebijali še po temi.
Do takrat sta Natalija in Vladimir že zelo dobro poznala drug drugega, skupaj sta bila že osem let in imela otroke, a je Natalija kljub temu bila očarana nad tem, kako dobro se je on držal. »Spominjal me je na kapitana ladje, ki tone sredi močnega neurja, medtem ko on dela vse, kar je treba, brez panike.«
V 90. letih pa je država padla v gospodarsko krizo in preživeti celo poletje v gorah je postalo predrago. To so za Baškirova bili sicer težki časi, a se je po odprtju mej lahko končno podal v Himalajo in si s tem izpolnil sanje.
Prva odprava je bila leta 1991 na Anapurno, leta 1993 pa se je Vladimir odločil podati na Everest. Pohodne poti so bile rezervirane mesece vnaprej, njegova skupina pa je dobila dovoljenje za vzpon samo po severni poti, ki je bila daljša, položnejša in dražja.
Ravno takrat pa je na Everestu nesrečno umrla članica ženske odprave. Njeni starši so za Baškirova uspeli pridobiti dovoljenje, da se poda po drugi poti, saj se je ponudil, da z gore prinese njeno telo. Domačini in šerpe so ga sicer prehiteli in mrtvo dekle sami prinesli dol, a Baškirov se je zahvaljujoč veljavnemu dovoljenju vseeno lahko odpravil in osvojil vrh Everesta. Med vračanjem mu je zmanjkalo kisika v rezervni jeklenki, zato je, skoraj čudežno, prispel nazaj z zadnjimi močmi.
Leta 1994 je kot prvi ruski alpinist osvojil himalajski vrh Ama Dablam (6814 m) in med vzponom odkril novo pot. Leto dni zatem se je zaposlil kot gorski vodič po Himalaji, med majem 1996 in majem 1997 se je z različnimi skupinami povzpel na pet različnih osemtisočakov, kar je bil izjemen napor za telo.
Po drugem vzponu na Everest so ga njegovi naročniki iz Indonezije, ki do takrat sploh še niso videli snega, povabili v Katmandu na praznovanje njegovega uspeha. Z njimi je preživel dva tedna in pri tem popolnoma izgubil aklimatizacijo. Med vračanjem je pet do sedem dni trajajočo pot do baznega tabora opravil v samo treh dneh, naslednji dan pa se je brez ponovnega privajanja na višino odpravil na zadnji še neosvojeni osemtisočak Lhotse.
Člani odprave so ženi Nataliji povedali, da se Vladimir na pot ni odpravil v najbolj optimalnem stanju, na vrhu pa se je situacija resno poslabšala. Reševalec, ki je odšel za njim, da bi ga spravil nazaj, mu je, kot se je izkazalo kasneje, nadel neizpravno jeklenko, zato se je Vladimirju pri spustu ustavilo srce. To je bilo maja 1997.
Kljub temu, da je v gorah izgubila moža in prijatelje, se Natalija še danes ukvarja z alpinizmom. Vsako leto kot izkušena vodička vodi treking odprave za turistične skupine in je prepotovala že ves Nepal. »Tisti, ki nikoli niso bili tam, tega ne morejo razumeti. Meni pa je ta kraj blizu, saj so tam ostali vsi, ki sem jih imela rada,« pravi.
Preberite še:
Kako je ruski zdravnik poskušal razrešiti skrivnost svete gore indijskega božanstva Šiva
Štiri nevarne zgodbe geologa s sibirskih odprav
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
