Štiri nevarne zgodbe geologa s sibirskih odprav

Vostock-Photo
Ruski geologi mnogo potujejo in po več mesecev preživijo daleč od doma, nekje v sibirskih planinah, kjer živijo v šotorih in si kuhajo na ognju. Lahko vam pripovedujejo zanimive zgodbe s svojih pustolovščin. Nekatere med njimi so zelo neobičajne in skrivnostne, druge pa dobesedno naženejo strah v kosti.

Doktor Vladimir Vladimirov, izkušeni raziskovalec z Inštituta za geologijo in mineralogijo Soboljev pri Ruski akademiji znanosti v Novosibirsku, ki ima že preko 30 let izkušenj z geoloških odprav, nam je zaupal nekaj svojih spominov s terena.

Sveta gora

Geolog v planinah, 1982. Osebni arhiv dr. Vladimirja VladimirovaGeolog v planinah, 1982. Osebni arhiv dr. Vladimirja Vladimirova

Dr. Vladimirov je s skupino geologov v 90-ih letih delal v Tuvanski regiji na jugu Sibirije. Večina tamkajšnjega prebivalstva so budisti, pri katerih obstaja tradicija okraševanja svetih gorskih vrhov s trakovi iz blaga. Med neko odpravo so geologi spoznali starejšega človeka, ki jim je pokazal oddaljeno planino in svetoval, naj se tja ne podajo. Oni pa so se samo nasmehnili in nadaljevali svojo pot proti tej planini.

»Dan je bil zelo topel, nebo pa jasno, brez oblakov. Prispeli smo do planine in se začeli vzpenjati na vrh, vendar je na manj kot pol poti naenkrat začelo deževati,« se spominja Vladimirov.

»Pogledali smo proti nebu in videli samo en oblak, točno nad našimi glavami. Pomislili smo, da gre za nekakšno ironijo in se spustili nazaj do vznožja, ko je dež nenadoma ponehal. To nas je zelo vznejevoljilo in ponovno smo krenili proti vrhu, nakar je spet začelo deževati. Nato smo spremenili pot in zaobšli planino. Zanimivo, da je po tem dež popolnoma ponehal.«

Večerja v ekstremnih pogojih

Večerja v Tuvi, 1982. Osebni arhiv dr. Vladimirja VladimirovaVečerja v Tuvi, 1982. Osebni arhiv dr. Vladimirja Vladimirova

Leta 1978, ko je bil še študent, je Vladimirov sodeloval v odpravi na terenu v vzhodnih Sajanskih gorah. Nekega dne je odšel z vodjo odprave opravljati dodatno raziskovalno delo. Zapustila sta tabor in nepretrgoma hodila dan in noč, da bi prispela na lokacijo.

»Bila je polna luna, pot sva našla s pomočjo kompasa,« razlaga Vladimirov.

Valera, ki je bil vodja, je hodil spredaj s pištolo v roki, medtem ko je Vladimirov hodil za njim. Naenkrat sta opazila, da jima nekdo sledi. Za njima je skozi okoliško grmovje lomastil medved in se premikal v isti smeri kot onadva.

Geologa in medved so dejansko imeli isti cilj – da pridejo do majhne lovske koče v gozdu, kjer rastejo maline, ki jih imajo medvedi tako radi. Vendar to ni bilo končno presenečenje.

Ko sta geologa prišla do koče, sta se odločila povečerjati, vendar v svojih nahrbtnikih nista našla ničesar razen petih kock sladkorja in ene vrečke suhe kaše z mesom.

Vladimirov je namreč mislil, da je hrano s seboj prinesel Valera, Valera pa, da jo je imel Vladimirov. Edini način, da sta skuhala kašo, je bil s pomočjo čajnika, ki sta ga našla v koči. Težko je reči, ali sta jedla ali pila skozi odprtino na čajniku.

Še ena zgodba o medvedu

Vir: Osebni arhiv dr. Vladimirja VladimirovaVir: Osebni arhiv dr. Vladimirja Vladimirova

Nekoč so bili geologi na odpravi pri reki Srednjaja Kočema v Krasnojarskem kraju v vzhodni Sibiriji. Gozd v tajgi je bil zelo gost, vidljivost pa kratka. Edina pot je bila ozka steza, kjer je bilo grmovje in drevje posekano zaradi geofizičnega raziskovanja.

Dva geologa sta hodila po ozki stezi, da bi zbrala vzorce zemlje. Zaradi gostega rastja nista opazila, da v divjini nista sama, ampak je zgolj 10 metrov pred njima stal medved.

Preživetveni instinkt je napravil svoje in Saša, ki je bil spredaj, je v paniki dvignil lopato in jo prijel v roke kot puško. Proti pričakovanju je njegova demonstracija delovala in medved se je umaknil.

Kasneje, ko sta zgodbo razlagala svojim kolegom, je Saša rekel: »Vanji sem rekel, naj mi poda puško, nakar sva ugotovila, da je nimava.«

Vanja se je dogodka spominjal nekoliko drugače: »Nisi mi rekel za puško, rekel si samo AAAAA!«

Nočni strah

Geologi so pred vzmetnicami uporabljali takšne kamp postelje. Osebni arhiv dr. Vladimirja VladimirovaGeologi so pred vzmetnicami uporabljali takšne kamp postelje. Osebni arhiv dr. Vladimirja Vladimirova

Vladimirov in njegovi kolegi so se v letih 1982-83 podali na odpravo na reko Erzin v Tuvi. Ko je padel mrak, so se zbrali v kuhinjskem šotoru in si pripovedovali nenavadne zgodbe z različnih odprav.

»Bilo je mnogo zgodb. Noč je bila zelo tiha in mračna. Naenkrat smo zaslišali zvok verig zelo blizu šotora,« se spominja Vladimirov.

Ko so z lučjo pohiteli iz šotora, so zagledali ogromnega belega konja, vpreženega z verigami.

»Nikoli prej nisem videl takšnega konja,« se spominja Vladimirov. »Bilo je grozljivo.«

Konj je počasi zaobšel šotor, verige pa so tiho žvenketale. Moški del odprave je pospremil ženske do njihovih šotorov, ko so se vrnili, pa konja ni bilo več in ponovno je zavladala tišina.

Preberite tudi:

Planet Putorana: Potovanje v čudni svet ugaslega vulkana

V deželi ruskih lisic

Smrt na zasneženem Uralu: Najbolj skrivnostna tragedija v ruski zgodovini

 

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.