Štiriletna Bella Devjatkina sodeluje v televizijskem šovu Neverjetni ljudje. Pred očmi osuplih odraslih govori in bere v ruščini, angleščini, francoščini, nemščini, španščini in kitajščini, nato pa vse povedano obnovi v arabščini. Dekličina mama pravi, da sta z možem najprej samo želela, da bi se otrok naučil govoriti angleščino. Ko pa je Bella dopolnila 10 mesecev (!) sta se odločila, da je potrebno začeti še s francoščino.
Dokler Bella še ni govorila, se je besed učila s kartic. Pri treh letih so dodali še kitajščino, nato španščino, nemščino in arabščino. Danes njen pouk poteka v različnih jezikih: študij gledališke igre v angleščini, ure risanja v francoščini, umetnostno drsanje pa z nemškim trenerjem. Pri omenjene deklici gre za izjemen primer, medtem ko pri njenih starših še zdaleč ne. Mnogi namreč želijo »ustvariti« čudežne otroke in tako dan svojega otroka zapolnijo z raznovrstnimi aktivnostmi, veliko bolj, kot je zapolnjen dan povprečnega odraslega.
»Petje pri petih letih, igralsko ustvarjanje in angleščina pri šestih, pri sedmih koreografija, pri devetih pa krožek dekorativne umetnosti.« Tako Jelena, mama 11-letne Julije iz kraja Miass v Čeljabinski regiji, opisuje obseg krožkov svoje hčerke. Po njenih besedah v petem razredu vsi otroci obiskujejo dodatne krožke, razen enega, ki ima za to »zdravstvene razloge«.
Poleg šole ali otroškega vrtca mnogi otroci obiskujejo dodatne športne ali ustvarjalne krožke. Profili staršev iz velikih mest na družbenih omrežjih so polni ponosnih fotografij otrok pri dodatnih obšolskih aktivnostih.
Po podatkih državnega statističnega urada (Rosstat) v Rusiji živi 32 milijonov otrok do 14. leta starosti, kar je petina prebivalstva. Starši si za svoje otroke želijo bleščečo prihodnost, pri čemer smatrajo, da glavno prepreko do uspeha predstavljata brezdelje in informacijska tehnologija.
»Če otroka z ničemer ne zaposliš, potem bo svoj čas tratil za računalniške igrice in brezdelje,« meni Jekaterina iz Velikega Novgoroda, mama štiriletnega Romana. »Mi nismo imeli toliko informacij, ni bilo interneta in računalnikov, medtem ko imajo danes otroci na voljo ogromno informacij, ki jih moramo regulirati,« pa pravi Natalija iz Moskve, mama dveh hčerk (6 in 10 let). »Če je otrok zmerno obremenjen, potem mu poleg šole uspeva še v glasbeni šoli in pri športu. Najpomembnejše je, da otrok izkazuje zanimanje, saj mu potem po glavi ne gredo razne neumnosti in ni ’prilepljen’ na telefon,« meni Natalija. A mame ne pomislijo na to, da so v njihovem otroštvu enako govorili za televizor.
Ker se redki otroci sami od sebe odločijo za karkoli, je prva izbira navadno tista od staršev. Najbolj »odgovorni« med njimi si prizadevajo, da bi otroka na dodatne krožke vpisali čim bolj zgodaj. Spletni brskalnik Yandex za iskalno geslo »kam vpisati otroka ...« kar sam zaključi stavek s » … pri treh letih«, nakar prikaže 277 milijonov zadetkov.
Včasih je izbira pogojena z lastnimi neizpolnjenimi ambicijami. Jekaterina pripoveduje, da se je v otroštvu želela ukvarjati s petjem in igranjem klavirja, a je mama ni želela vpisati v glasbeno šolo. Danes se z glasbo (in gimnastiko) ukvarja njen sin. »Roma rad poje, verjetno zaradi maminih genov,« je prepričana Jekaterina.
Seveda imajo tudi superzasedeni otroci nekaj prostega časa: to so vikendi in počitnice. A kaj pomeni ta »prosti čas«: vikendi pomenijo preživljanje časa s starši, počitnice pa so čas za izvenšolske dejavnosti in obnavljanje gradiva. Seveda ne gre pozabiti na »naloge med počitnicami«. Večidel leta so naši otroci zaposleni v tolikšni meri kot odrasli, 5 dni na teden, in to pod budnim očesom učiteljev, predavateljev, trenerjev in staršev.
Še več, po dopisu Ministrstva za izobraževanje in znanost s 5. septembra 2018 so šolarji obvezani, da se udeležujejo izvenšolskih dejavnosti. V ruskih šolah deluje ustaljen sistem, po katerem je otrok dolžan prinesti potrdilo, če se iz kateregakoli razloga ne more udeleževati teh aktivnosti.
Starši v velikih mestih ne potrebujejo ravno dosti spodbude od sistema, medtem ko regionalne šole odredbe ministrstva jemljejo bolj resno. Anna iz Velikega Novgoroda, ki ima po enega sina in hčer, pravi, da je v njihovem mestu zelo malo možnosti za obšolske aktivnosti, te, ki so na voljo, pa so navadno drage. Mnogi otroci zato obšolske dejavnosti obiskujejo v šoli, da bi s tem izpolnili kvoto.
»Stalna zasedenost je način nadzora otrok. A to ima več negativnih posledic kot pozitivnih,« meni razvojna psihologinja Anastasija Klepinina. »Kot vsak človek tudi otroci potrebujejo svoj prosti čas. Otroku je treba omogočiti, da se naigra, da teka naokoli, saj s tem dobi motivacijo za spoznavanje novega in razvija svoj intelekt. Sicer se naučeno hitro pozabi, otrok pa pridobi odpor do učnega procesa.«
Še več, po besedah psihologinje se pri današnjih otrocih že pojavljajo težave, ki jih povzroča stalen starševski nadzor: »Ne pridobijo čuta za odgovornost. Vznikajo težave s samostojnim učenjem, celo z oblačenjem. Stalna skrb in nadzor otroku odvzameta možnost, da se razvije v samostojno osebo.«
»Otroke je potrebno vsake toliko časa pustiti v brezdelju za telefoni ali kjerkoli drugje. Brezdelje je pomemben del življenja, brez katerega lahko človek znori,« meni Anna iz Velikega Novgoroda. Njena starejša hči, 16-letna Vera, že od malega rada pleše, danes pa se ukvarja s hip hopom. 12-letni sin Ilja se uči doma in gre dvakrat tedensko na lastno željo v telovadnico.
»Ne maram gledati hokeja, raje ga igram. S tem se ukvarjam, ker mi je kul. Moji prijatelji v vrtcu mi celo malo zavidajo, češ – o, ti pa hodiš na hokej,« pravi 6-letni Saša iz okolice Moskve. Kar se tiče tablice in telefona, z njima se je včasih ukvarjal tudi po dve, tri ure. A danes ima drugačne cilje.
Saša dobro ve, kaj mu prinaša zadovoljstvo, in to so lastni dosežki. »Pred kratkim sem se naučil sam ustavljati na drsalkah. Včasih mi je to uspelo samo, če sem se za kaj prijel. To mi je bilo v veliko veselje,« pripoveduje.
Svoje iskreno navdušenje nad aktivnostmi razkriva tudi 11-letna Julija, hči Jelene iz Miassa. Najraje poje: »Ko prideš na oder, te je strah, a potem ti začnejo ploskati in postaneš bolj sproščen.« Julija za dodatne aktivnosti porabi 12 ur na teden in to ji je všeč: »Včasih sem zavidala drugim otrokom, ki so imeli veliko prostega časa, nato pa so me krožki, na katere sem hodila, začeli veseliti, in nisem hotela tratiti svojega časa za karkoli drugega,« razlaga Julija.
Ali se dejansko poveča verjetnost, da iz svojega otroka napraviš čudežnega otroka, če mu zapolniš ves njegov prosti čas? Odrasle smo prosili, naj ocenijo, kako so dopolnilne aktivnosti v otroštvu pomagale njim in kakšna je bila vloga njihovih staršev.
42-letni Andrej je strokovnjak za informacijske tehnologije. Ko se je začel zanimati za računalnike, še nihče ni vedel, kaj to sploh je. »Ko so mi starši postavljali omejitve, so to bile pridige v smislu ’zaradi računalnika boš oslepel’.« A že takrat je njegova mama razumela, da sin potrebuje dodatno znanje, zato mu je predlagala, da začne obiskovati računalniški krožek, ki se je takrat pojavil na novo in je bil dokaj drag. »A ona je videla, da me to noro zanima, in ugotovila je, kaj potrebujem,« pravi Andrej.
Moskovčanka Aleksandra (32) spada med bivše »superzasedene« otroke. Spominja se, da sta z bratom imela zapolnjen »dobesedno vsak dan«. Brata so vpisali na športne krožke, saj je mami bilo pomembno, da zraste »krepak«. Oba sta obiskovala tudi krožke tujih jezikov, saj je mama želela, da se vpišeta na MGU (Moskovsko državno univerzo).
Za Aleksandro je največji izziv predstavljala glasbena šola, ki jo je obiskovala trikrat tedensko. »Sovražila sem jo, čeprav sem imela dober posluh. Ampak ta klavir … Mama me je silila, da vadim tudi doma, in to je bilo grozno. Na koncu sem vse skupaj pustila.« Toda tu so bili še ljudski plesi (dvakrat tedensko) in kitara ob vikendih. V gimnaziji, kjer sta se učila z bratom, so bile obšolske aktivnosti zelo razširjene.«
»Vse to se zdi zelo naporno,« pripoveduje Aleksandra. »Toda meni se nikoli ni zdelo, da nimam otroštva. Vse poletje sem brezskrbno tekala po vasi pri babici. Včasih sem se spraševala, zakaj se otroci iz drugih šol po pouku igrajo na dvorišču, jaz pa ne. Mama mi je govorila, da bodo oni nekoč delali kot prodajalci ali še kaj hujšega. Mimogrede, tako je potem tudi bilo.« Tudi ona je prepričana, da se »za vse, kar sva z bratom dosegla v življenju, lahko zahvaliva mami.«
Z glasbo se danes ne ukvarja. Njen poklic je povezan s tujimi jeziki. Vendar včasih obžaluje, da je opustila glasbeno šolo. Samo malo bi še morala »stisniti« in dobiti priznanje, pravi. A mami o tem nikdar ne govori, »ker je zmeraj govorila, da bom pustila glasbeno šolo in to kasneje obžalovala«.
Preberite še:
Je dojenje v javnosti sprejemljivo? Tole na to temo pravijo Rusi
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.