Oblikovalka, blogerka, profesorica, režiserka, avtorica, doktorica – v slovenščini te besede zvenijo povsem običajno, v knjižni ruščini pa so ti poklici in nazivi praviloma prisotni le v moški obliki, tudi če govorimo o ženskah (op. prev., v navezavi na naslovno sliko).
Moja ruska urednica bi bila užaljena, če bi ji kdo v ruščini rekel редакторка (redaktorka), saj pravi, da pripona »-k-« doda ruski besedi nespoštljiv ali vzvišen odtenek s strani govorca. Nekatere ruske feministke pa, nasprotno, ne vidijo v tem nič žaljivega in celo vztrajajo pri njegovi uporabi, saj so mnenja, da se bodo tako ženske prenehale »sramovati svojega ženskega spola«.
Letos so podpornice te teorije celo uspele sprožiti javno razpravo o priponi »-k-«. Bloge so dobesedno preplavile avtorki, redaktorki in blogerki, ki so spremenile nenormativen jezikovni pojav v orodje boja za pravice žensk. Tako se danes ruske ženske oblike poklicev neredko pojavljajo v nekaterih medijih (Afiša), revijah (Wonderzine) in celo nekaterih knjigah).
Pojasnili bomo, proti čemu se borijo jezikovne feministke in kakšna je verjetnost, da bomo čez 20 let vsi govorili tako, kot si prizadevajo one.
»Ženske oblike dajejo ženskam opaznost«
Zagovornice iz feminističnih krogov so mnenja, da besedo врач (zdravnik/zdravnica) ali инструктор (inštruktor/inštruktorica) ne smemo uporabljati brez pripone, če imamo v mislih žensko, saj drugače spol ni očiten. Vendar stare pripone za ta namen niso primerne. Kot pravijo, pripona »-š-« izraža pripadnost možu in njegovemu poklicu: докторша (doktorša) je »doktorjeva žena«, генеральша (general'ša) je »generalova žena«. Drugače je pri студентка (studentka) in спортсменка (sportsmenka), saj ti ruski besedi za študentko in športnico odražata žensko kot neodvisno osebo, ki se ukvarja s svojo dejavnostjo. Tako pravi tudi feministka in aktivistka gibanja za pozitivno samopodobo o svojem telesu Asja Lugenova. Tako feministke uporabljajo «блогерка», «редакторка» (blogerka, redaktorka).
Toda tudi temu bi lahko oporekali. Nekoč so denimo besedo солдатка (soldatka) s »-k-« uporabljali prav za vojakovo ženo in ne za žensko vojakinjo, beseda докторша (doktorša) pa se danes uporablja kot žaljivka.
Vendar se Asjinemu mnenju pridružuje tudi Darja Apahončič, znana umetnica in feministka iz Sankt Peterburga. Ona je članica uredniške ekipe, ki pripravlja prvo rusko knjigo s pravljicami za dekleta, »v kateri ne bo objektivizacije«, skoraj vse pravljice v njej pa so napisale »avtorke« (in ne moški avtorji). Darja pravi, da ne gre za uredniško politiko, ampak za njihovo lastno željo. Dekle je po izobrazbi filologinja in priznava, da so najprej ženske oblike tudi pri njej naletele na odpor in povzročale »disonanco«, saj rusko akademsko življenje ne predpostavlja uporabe nazivov v ženski obliki.
Anna Sorokina
»V znanstvenem članku ne smete napisati niti читательница (bralka), čeprav je ta beseda priznana v knjižnem jeziku, kaj šele авторка (avtorica), ki izgleda precej novo in spada v domeno subkulture. Ko sem začela razmišljati o tem in se bolj zanimati za teorije o spolu, sem dojela, da je to preprosto stereotip, ki se je vzpostavil v kulturi, da smo se preprosto navadili razmišljati, da je ženska oblika na drugem mestu,« pripoveduje Darja.
»Všeč so mi ženske oblike, mislim, da dajejo ženskam opaznost.« Ko jo vprašam, ali bi si želela, da bi bil njen strokovni naziv v diplomi naveden v ženski obliki, Darja odgovori: »Da, seveda.« »Trenutno imamo še občutek, da gre za nekaj umetnega, a je to le začasno. Če se bomo še same sramovale svojega ženskega spola, kaj potem sploh lahko zahtevamo od ostalih?«
Darja poudarja, da jezikovna razprava na to temo šele sedaj postaja zares množična, kar se v zgodovini še ni zgodilo, saj so celo znane polemike med zahodnjaki in slovanofili zadevale le majhen, izobražen sloj družbe. Zato verjame, da imajo ženske oblike dobre možnosti, da sčasoma postanejo jezikovna norma. Ona pravi, da se jezik sedaj nenehno obnavlja, zlasti na spletu, že danes ne govorimo in pišemo tako, kot smo to počeli pred petimi leti. »Zadnje leto predavam beguncem ruski jezik za tujce. Imam klasičen pristop do predavanja, toda če pridemo do tega nivoja, bom obvezno povedala tudi kaj več o ženskih oblikah in zgodovini boja za ženske pravice. Glede tega pa se bodo potem morali odločiti sami.«
Revolucija v državi – revolucija v jeziku
Toda ne posplošujmo. Še zdaleč ne velja, da se vse ruske feministke počutijo poražene v boju za ženske pravice samo zato, ker nimajo pripone »-k-«. Mnoge so prepričane, da danes to ni težava, saj je Rusija med prvimi na svetu izenačila pravice žensk in moških. Že marca 1917 je bila sprejeta splošna volilna pravica, ki je vključevala tudi ženske, ustava leta 1918 je dovolila ženskam ohraniti svoj dekliški priimek, jim dala pravico do splava in močno poenostavila postopek ločitve.
Ko so ženske šele začenjale aktiven boj za svoje pravice, so res bolj stremele k poudarjanju svoje prisotnosti na tem ali onem področju. Tako so se pojavljale лектрисы (lektorice), курсистки (tečajnice), телеграфистки (telegrafistke). Nasproti jim je stal trend knjižnega jezika, da vsi ženski nazivi postanejo moški in da se izniči spolni označevalec v poklicih.
Vladimir Minkevič / Sputnik
Lahko pa se spomnimo na Ano Ahmatovo in Marino Cvetajevo, ki sta bili izrecno proti temu, da jima rečejo поэтесса (pesnica). Sebe sta imeli za dva poeta (поэт(-ы)), ker nista ustvarjali nekih romantičnih damskih stihov, ampak resno literaturo.
V 20. letih 20. stoletja, ko so se začele ženske aktivno vključevati v delo v proizvodnji, je jezik doživel pravo revolucijo. Zgodovinsko je bila večina poklicev v ruščini v moški obliki, izjema so bili le tradicionalno ženski poklici (швея – šivilja, кружевница – čipkarica), zato so začeli nastajati novi poklici in nazivi s priponami: pojavili so se санитарка (sanitarna delavka), комсомолка (komsomolka), гимнастка (gimnastičarka), билетерша (biljeterka) in tako dalje. Hkrati pa so izginjale ženske besede s preponami izpred revolucije, ki se niso uspele več širiti (архитектрица – arhitektka, авиатрица – letalka).
Po revoluciji se je v ruščini prijelo pravilo, ki je obveljalo v ruščini vse do danes: moškega ali ženskega spola naj ne označuje naziv poklica, ampak glagol ali pridevnik poleg poklica («профессор сказала» – »profesorica je rekla«). Tako beseda za poklic ne označuje spola, ampak neko pogojno osebo, ki se ukvarja s konkretno dejavnostjo. Mimogrede, v mnogih drugih evropskih državah, kjer so ženskam pozneje dali enake pravice kot moškim, danes opažamo nastajanje besed, ki izključujejo spolno opredeljenost. Tako sedaj v angleščini obstaja težnja, da ne govorimo več businessman ali businesswoman, ampak preprosto businessperson.
»Drugorazrednost« v poklicu?
Nekatere ženske so celo prepričane, da bodo novonastale ženske oblike namesto izboljšanja položaja žensk privedle celo do nasprotnega učinka, da bodo ženske padle v podrejen položaj. »Pri nas se je vsak naziv, ki je vključeval poklic, vedno dojemal kot znak drugorazrednosti v nekem poklicu,« je prepričana doktorica filologije Natalija Lomikina, ki predava na katedri za statistiko na fakulteti za novinarstvo MGU. »Mi nimamo nevtralnih pripon, ki bi preprosto prikazale spol in bile nezaznamovane. Priponi -iha-, -ka- veljata za pomanjševalni ali celo za žaljivi. Врачиха (vračiha) tako nikoli ne bo poklicna zdravnica, ampak neka tetka v polikliniki, ki nima pojma o pojmu. Jaz mislim, da ženske z vsemi temi priponami razvrednotijo svoje delo, češ 'jaz nisem avtor, sem avtorka, od mene ne bo nič posebnega'. Jezikovna zavest vse to sprejema na točno takšen način.«
Peter Kovaljov / TASS
Celo ženske oblike, ki so se zares prijele v pogovornem jeziku in jih uporabljamo redno, v uradnih dokumentih ostajajo v »moški« obliki. »Če pogledamo kakšno uradno odredbo, tam še vedno ne bo pisalo учительница (učiteljica), ampak учитель (učitelj),« poudarja Natalija. »Po veliki domovinski vojni so se ženske soočile z nujnostjo, da nase prevzamejo vse moške funkcije, zato našim ženskam danes ni potrebno ničesar dokazovati, vsaj na jezikovni ravni ne. Naša ženska si bolj želi, da bi jo nekako osvobodili od tega, da bi ji pomagali. Vse te novonastale besede, координаторка, блогерка (koordinatorka, blogerka), so umetne, vsiljene ruskemu jeziku. Tako pa se z jezikom ne dela.«
»Bi dr. Liza sebi rekla 'doktorka'?«
»Na naši katedri moški in ženske sebi pravijo заведующий (predstojnik). Celo ena od najslavnejših bork za pravice žensk Aleksandra Kollontaj si ni rekla послиха (veleposlanica), ampak посол (veleposlanik), ker bi beseda 'posliha' v ruščini izpadla skoraj kot kakšna žaljivka,« komentira Irina Dergačova, predavateljica govorne kulture na katedri za jezikoslovje na MGUKI (Moskovska državna univerza za kulturo in umetnost). Irina pravi, da sodobne feministke »hočejo odstopati, vendar ne v samem bistvu«.
Vladimir Astapkovič / Sputnik
»Zelo spoštujem ženska gibanja in tudi sama delujem v takšnih organizacijah, vendar moramo razmišljati o tem, kako lahko ženska zares vpliva na družbo, vnaša vanjo ideje o toleranci, feminizmu, medkulturni komunikaciji, namesto da se igramo z besedami,« razmišlja Irina.
Irina sklene svoje misli z besedami, da je v Rusiji je veliko žensk na vodilnih položajih, zlasti na socialnem področju. Ampak: »Ali bi dr. Liza, ki je rešila veliko ljudi, sebi res rekla докторка (doktorka)?«