Na prvi pogled je Aleksander običajen mladi očka, ki doma opravlja kreativen poklic. V majhni kuhinji v hruščovki (socialistični blok iz časov Nikite Hruščova, op. prev.) se nekajkrat zaziblje nad praznim dokumentom v Wordu. Žena bo šla čez nekaj minut v službo in njegova pozornost bo vsak čas popolnoma usmerjena na mladega Mišo.
Trenutek pozneje se v njegovi skupini na VKontakte pojavi nova objava: »A ve kdo, kako bi se prisilil, da bi se usedel in napisal scenarij? Že nekaj dni se trudim, pa mi nekako ne uspeva …«
V resnici je Aleksander 26-letni duhovnik ruske pravoslavne cerkve, ki želi napisati scenarij za svoj nov filmček na YouTubu na pregrešno temo: Ali nakup sveče v cerkvi vpliva na to, ali bo Bog uslišal tvojo molitev?
Aleksander je objavil prvi filmček na svojem kanalu pred tremi leti. Navdahnil ga je stanovski kolega Aleksander Mitrofanov, ki je tedaj imel že 5 tisoč naročnikov na YouTubu.
»Takrat na YouTubu v ruščini praktično ni bilo duhovnikov. On je bil eden od prvih,« se spominja Aleksander. Takrat so se cerkveni hierarhi začeli zavedati, da je krščanske pridige nujno potrebno spraviti na internet, in k temu so začeli spodbujati mlade, aktivne duhovnike. Pripravili so celo nekakšne smernice za duhovniške blogerje, ki so jih opominjale, kaj smejo, kaj so dolžni, česa ne smejo in česa niso dolžni delati na spletu (lani je Ruska pravoslavna cerkev (RPC) organizirala celo natečaj za duhovniške blogerje, na katerem je Aleksander osvojil drugo mesto, prvo pa nihče, op. a.).
Ko je preučil videe Mitrofanova, je Aleksander izkoristil 200 rubljev, ki jih je dobil kot poročno darilo, si kupil staro videokamero in začel z eksperimentiranjem. Najprej je preprosto in razumljivo razlagal potencialnim gledalcem to, kar se je njemu osebno zdelo pomembno: Zakaj je seks pred poroko nekaj slabega, kakšen je odnos cerkve do tetovaž in animeja.
Aleksander je prav tako želel, da bi se občinstvo prepričalo, da krščanstvo ni zastarelo in mračnjaško, ampak nadvse aktualno, da pomaga reševati najostrejša vprašanja sodobnega časa. Kot duhovnik služi v majhni vaški cerkvi (ni nam povedal, kje točno), kjer ga poslušajo samo stare gospe, ki ne hodijo na internet. Zato se je moral šele z izkušnjami naučiti primernega jezika, s katerim se lahko pogovarja z občinstvom na spletu.
Najprej je imel zelo malo naročnikov, vendar so se ljudje počasi nabirali – sedaj jih ima Aleksander že 25 tisoč (pri kolegu, ki ga je imel za zgled, se je število naročnikov povečalo zgolj s 5 na 8 tisoč). Najbolj priljubljen posnetek je zbral 75 tisoč ogledov; v njem je odgovoril na izjave drugega duhovnika Vsevoloda Čaplina, ki je zahteval prepoved predvajanja filma Matilda režiserja Alekseja Učitelja v ruskih kinih, gre za zgodbo o domnevni romanci med ruskim carjem Nikolajem II. in balerino Matildo Kšesinsko.
Aleksander je v videu pozval Čaplina, naj svojih misli ne predstavlja kot Božjo voljo. »Kako bi lahko filmi tega človeka [režiserja Alekseja Učitelja, op. ur.] ogrožali Rusijo? Matilda ni osrednja nevarnost za uničenje ruske države. Rusija ima še veliko drugih problemov, ob katerih je Matilda majhna smet. Splavi, korupcija, slabe ceste, droge, alkohol, to so problemi,« je rekel v svojem vlogu.
Mladi duhovnik pravi, da je bil ta filmček nujno potreben, da bi ljudje razumeli, da Čaplinovo mnenje ne odraža stališč celotne Cerkve, da so znotraj nje tudi drugačna stališča.
Seveda ima Aleksander svoje »hejterje«. Najbolj nedolžni so ateistično nastrojeni šolarji, ki v komentarjih pišejo, da duhovniki nimajo kaj početi na YouTubu. Avtorje takšnih sporočil lahko zlahka da na črni seznam, sam pa potem navadno doživi celo nov naval navdiha, ki mu pomaga premagati prokrastinacijo.
Malce škodljivejši hejterji prihajajo iz vrst pretirano ortodoksnih pravoslavcev. Včasih mu pravoslavni kozaki obljubijo, da ga bodo našli in prebutali. »Nisem jim všeč, ker si dovolim, da govorim v sodobnem in razumljivem jeziku, ne pa tako, kot se govori v cerkvi,« komentira na to temo Aleksander.
Za razliko od bolj priljubljenih blogerjev Aleksander nima svojega menedžerja, stilista, tonskega mojstra ali operaterja, nima niti dovolj denarja, da bi plačal svojo ekipo. Njegovo opremo predstavljajo mikrofon, nova kamera, ki mu jo je podaril eden od sledilcev, tablica z besedilom namesto prišepetovalca in studijska luč, ki sveti v belo ozadje in Aleksandrov obraz, da izgleda kot na kakšnem zaslišanju. Pred kamero se pokaže v klasični opravi s križcem za vratom. Za snemanje za tri ure najame studio in ves ta čas teče od kamere do ozadja in nazaj, popravlja fokus, razmerje med barvami, prebira besedilo z raznimi mimikami in intonacijami, od dobrodušne do skoraj agresivne.
Njegov YouTube nima reklam, razen predpredvajanih reklam na prvih 15 posnetkih. Dobil je že ponudbe, da bi reklamiral kitajske slušalke, pravoslavne revije in celo storitve pravoslavnih psihologov, vendar je zanj pomembnejši ugled. Zato še naprej služi cerkvi za skromnih 350€ na mesec, v prostem času pa snema filmčke.
Ko je video objavljen na YouTubu, ga oče deli po različnih pravoslavnih skupinah. Del piara je tudi odgovarjanje na komentarje in vprašanja sledilcev.
Ali cerkev dovoli ukvarjanje z jogo, kako se rešiti greha kajenja cigaret, se sme med seksom z ljubljeno osebo misliti na Boga. Aleksander prejema tovrstna vprašanja vsak dan. Sicer so zanj dolgočasna, vendar to jemlje kot nujno rutino.
»Želiš govoriti o Bogu, vendar moraš pojasniti, da moraš ob bolečinah v hrbtu ne samo moliti, ampak tudi iti k zdravniku. Zame je pomembno, da ne prevzamem nase preveč bremena, kajti jaz nisem niti zdravnik niti psiholog niti psihiater. Moja naloga je, da popeljem ljudi proti Kristusu,« razmišlja blogerski duhovnik.
Aleksander ima idejo, da bi posnel filmček o HIV-u in AIDS-u, v katerem bi razbil mite nekaterih »zvestih vernikov«, ki menijo, da takšne bolezni sploh ne obstajajo. Kot pravi, ruska cerkev priznava obstoj teh bolezni in poziva k boju proti njim.
Blogerski duhovnik nima samo visokih ciljev, ampak tudi čisto posvetne. Želi posvetiti več časa sinu in ženi ter na svojem kanalu nabrati 100 tisoč naročnikov (o milijonu niti sanja ne). »Z blogerstvom moramo okužiti mlade duhovnike, da bi oni šli na YouTube. Vsak posebej lahko skupaj zberejo milijon,« razmišlja mladi svečenik.
Preberite še: Pravila obnašanja v ruski pravoslavni cerkvi
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
