Zakaj je muzej prostitucije v Moskvi na stranišču?

Valerij Hristoforov /TASS
Mnogi so vznemirjeni zaradi novega muzeja prostitucije, ki se je odprl v strogem centru Moskve, na ulici Arbat. Verniki, komunisti, podporniki pravic istospolnih in njihovi nasprotniki, poslanci in prebivalci Arbata ter mnogi drugi so že pred otvoritvijo napovedali vojno kontroverzni kulturni ustanovi.

Toda novi kulturni objekt na najslavnejši sprehajalni ulici v Moskvi je težje najti, kot bi si mislili. Pozornost preusmerjajo številni promotorji, hostese, stojnice s spominki, majhne trgovinice in vrsta raznih restavracij. Na koncu me je navigator na telefonu pripeljal do prodajalca matrjošk, kap ter figuric Lenina, Stalina in iz nekega razloga tudi Trumpa.

Pot mi prekriža nek vitez v srebrnem oklepu, ki je lovil turiste in se fotografiral z njimi za denar. Frcne cigareto in mi reče, da se muzej nahaja v kleti, »tam pri steklenih vratih, kjer stoji bradati mož«.

»Odlično«, »Zakon«, »Vsa čast«

Ustanovitelj muzeja Valerij Pereverzev, mož s črnimi lasmi in gosto brado, je pravkar pospremil skupino obiskovalcev, ki so več kot očitno bili pod velikim vtisom. Ob spuščanju v klet vsaj desetkrat slišim »odlično«, »zakon« in »vsa čast«.

Muzej zgodovine prostitucije je v bistvu na stranišču nekega drugega Pereverzevega muzeja – Muzeja zgodovine telesnih kaznovanj, ki ga je odprl pred osmimi leti.

Kustos prijazno sname rdečo vrv s pozlačenega stebrička in me spusti not. Znajdem se med kontracepcijskimi sredstvi izpred revolucije, ženskim spodnjim perilom in nedrci ter olajšano zavzdihnem.

Še na poti do muzeja sem prebiral odzive mestnih kolumnistov o »sramotnem kraju« in si predstavljal, kako bom stopal med razstavnimi eksponati bodisi zamišljen bodisi ogorčen. A zgodilo se ni ne eno ne drugo. Še več, muzej, za vstop v katerega boste odšteli 100 rubljev (manj kot 1,4 evra), je zavzemal tako majhno površino, da si se samo ozrl okoli sebe, pa si že videl vse.

Na stenah visijo fotografije prostitutk s konca 19. in začetka 20. stoletja, na tleh ležijo knjige in polomljene otroške lutke, police pa so polne nekih steklenic. Nad rdečo straniščno školjko visi moški deviški pas, naprej od njega pa vedro s palmo. Medtem ko se je kustos pogovarjal s prijatelji o neki nedavni zabavi, sem si uspel trikrat ogledati vse eksponate.

»Straniščna umetnost«

»Da, to je stranišče. S straniščno umetnostjo,« mi Pereverzev razloži koncept svojega muzeja.

»In … to je vse?« vprašam začudeno.

» ... Obiskovalec, ki pride sem, mora biti prevaran. Tako kot vi z vašim vprašanjem ’to je vse?’ To je osnovni princip prostitucije,« razloži Valerij. Po njegovem prepričanju mora muzej pri obiskovalcu izzvati občutje umazanega, sramu in gnusa.

»Človek pride in se usede sem,« nadaljuje Valerij in mi ponudi naslonjač, v katerem je pravkar sedel on, znajdem se med obešenim perilom in enim delom človekovega telesa v stekleni posodi s formaldehidom. »Obiskovalec ne ve, ali je prej tukaj sedel norec, piflar ali kak čudak. Kdorkoli je že bil, je pravkar odšel. Enako kot v prostituciji. Zaradi tega vam je neprijetno … «

»No, ampak naslonjač je precej udoben in tukaj je bolj toplo kot zunaj na ulici,« odvrnem z nestrinjanjem.

Po zaključku tega uvodnega dela vprašam Valerija, kako dolgo je zbiral eksponate. Vsaj ta del razstave, ki bi ga lahko pripisali antikvariatu, ne pa kakšni garažni razprodaji na bolšjem sejmu. Valerij se je vprašanju izmaknil z odgovorom, da je »star dražitelj in antikvar, zato lahko hitro najde stvari«. Imel naj bi še mnogo predmetov, ki pa niso za na razstavo.

Prostitucija za »intelektualnega ruskega človeka«

»Kako ste prišli na idejo, da bi odprli muzej prostitucije?« vprašam, medtem ko vstajam iz naslonjača.

»Že dolgo sem razmišljal o tem. Zmeraj sem vedel, da bo nekaj takega ’vžgalo’ in privabilo zanimanje. Nisem pa vedel, kako bi vse skupaj postavil. Idejo s straniščem sem dobil pred tremi tedni. Preprosto sem vedel, da bo zadeva postavljena na stranišču, ne vem, zakaj. Idejo sem nato predstavil svoji ženi, da bi jo preveril pri nekom, ki je pri zdravi pameti, in njej se je zdelo smiselno,« pojasni Valerij.

»Ampak pravoslavni aktivisti so grozili, da vas bodo zaprli. Kako ste rešili to zadevo?« nadaljujem, medtem ko se je v preddverju že pojavil nov obiskovalec.

»Ravno danes sem jih imel tukaj. Rekel sem jim, da je muzej na stranišču. To jih je presenetilo, saj so bili že pripravljeni, da bodo tukaj vse polomili in razbili. Na koncu smo si podali roke in zaželeli so mi ’obilo uspeha’, tako da je zdaj vse v redu,« optimistično odvrne Valerij.

»Kdo pa je ciljna skupina muzeja?«

»Na žalost intelektualni ruski človek. ’Na žalost’ pravim zato, ker gre za zelo majhno skupino ljudi,« zamišljeno pove ustanovitelj.

Ob slovesu mu tudi jaz zaželim uspeha. Toda vprašanje o tem, ali tudi sam spadam med to skupino intelektualcev, mi ne da miru. Pri vhodu stojijo turisti, ki sem jih videl že v muzeju. V polomljeni ruščini povedo, da to sicer ni »čisto tako kot pri njih«, a da ideja vsekakor ni slaba.

Preberite še:

Mačji uslužbenci, duhovi in skrite umetnine: Zakaj je Ermitaž najboljši muzej na svetu?

Če bi radi uporabili vsebino s portala Russia Beyond na drugih spletnih straneh, delno ali v celoti, nam pišite za dovoljenje in dodajte tudi povezavo na originalni prispevek na naši strani. Če kopirate našo vsebino in jo objavljate na drugih straneh kot svojo brez navedbe vira, se to smatra za grobo kršenje zakonodaje o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke