V zraku je vonj po zažgani gumi. Dve predelani Toyoti Mark II se obkroženi z množico navijačev pomikata proti štartni liniji.
Napovedovalec se na kratko spozna z voznikoma in ju predstavi občinstvu. Nato se vsi prisotni razen enega dekleta pomaknejo za posebno črto. »Pripravljen?« vpraša ona vsakega voznika posebej. Oba potrdita pripravljenost s »pomežikom« dolgih luči. Nato dvigne roke in da signal za štart.
Na tisoče voznikov v Moskvi tvori gibanje uličnega dirkanja. Študenti v ladah in premožneži v porschejih in BMW-jih se zbirajo enkrat tedensko, da bi potešili svojo potrebo po hitrosti. Člane te napol legalne bratovščine je moč prepoznati po posebnih nalepkah na zadnjih odbijačih.
Lovci hitrosti
Na večer pred dirko se na stotine voznikov zbere na hribu Vorobjovi Gori ob reki Moskvi in se postavi z avtomobili v več vrst vzdolž ulice Kosigina. Na ogled so tako drage tuje znamke kot poceni domače VAZ-ove »kripe«, predelane do neprepoznavnosti.
Na začetku kolone stojita dva ogromna zvočnika, med katerima je razpeta zastava Speedhuntersov, neformalnega gibanja moskovskih cestnih dirkačev. Črni smejko na oranžni podlagi izgleda drzno in simbolizira pogum in uporništvo dirkačev, ki v lovu za adrenalinom kršijo pravila.
Poleg zastave in zvočnikov stoji oseba z mikrofonom.
»Ne odpelji mimo! Preizkusi se v cestnem dirkanju! Prejmi dozo pozitive in adrenalina!« kriči ogromen mladenič, plavolaska pa zraven z gestami vabi mimovozeče, da se pridružijo dirkaški vrsti. In mnogi tudi se.
»Peljala sva se mimo, slišala objavo in se odločila, da pogledava, za kaj gre,« pravita dva študenta v surovo predelani toyoti. Ogromen stabilizator, spuščeno podvozje in pisana karoserija sicer zbujajo določene dvome v »spontanost« odločitve dveh mladeničev, ki verjetno ne želita deliti preveč informacij z naključno osebo.
Glavnega promotorja kličejo Garpuha. Njegovo pravo ime je Andrej in je glavni šovmen gibanja Speedhunters.
»Z ’modrimi’ nimamo težav. Kako pa misliš, da lahko dirke potekajo že 9 let, od leta 2010, in jih vse do danes še niso ukinili? Občasno se res pojavijo problemi, a jih hitro rešimo,« pravi Andrej.
Ne glede na optimizem Garpuhe pa se organizatorji dirk najraje izogibajo žarometom. »Z novinarji nismo prijatelji,« odreže glavni organizator, ki ne želi nadaljevati pogovora in zapre tonirano okno svojega avtomobila.
Manj kot so dirkači izpostavljeni, bolje je za organizatorje. S slavo ne prihajajo le novi člani, ampak tudi novi problemi z mestnimi oblastmi. Očitno je, da si tega nihče ne želi.
Kolona smernikov
Speedhunters je zadnja trdnjava ljubiteljev Hitrih in drznih v Moskvi. »Bilo je druženj na VDNH, a teh že dolgo ni več. Tam zdaj ni nikogar,« pravijo trije fantje, ki so se pripeljali s tunirano kio. Glasba, ki rjove iz avtomobilov, je dovolj glasna, da bi lahko zbudila mrtve v Vladivostoku.
»Ali boste dirkali danes?«
»Mi smo tukaj zaradi drugega posla,« reče eden med njimi, odpre zadnja vrata na kii in pokaže deset vgrajenih zvočnikov različnih velikosti. Tudi preostala vrata so dobesedno prekrita z njimi.
Nekaj minut pred eno uro zjutraj organizatorji začnejo postavljati šotor, vozniki pa ugibajo, kje bodo to noč dirkali. Lokacija je strogo tajna. Vsi potrpežljivo čakajo, poslušajo glasbo, kadijo vodne pipe, ki jih imajo kar v prtljažnikih, in se pogovarjajo.
Točno ob enih se mimo parkiranih avtov pripelje vozilo organizatorja in voznikom da signal, naj mu sledijo. Vsi se usedejo za volan in se odpeljejo za njim.
Kolona vozi v dveh ali treh pasovih, skrajno levi pas puščajo odprt za navadna vozila. Vsi imajo obvezno vključene smernike, tako da se kolona vije kot nekakšna ognjena kača, ki jo je mogoče prepoznati celo takrat, ko se raztegne po Leninskem prospektu v dolžino več kilometrov. Organizatorji držijo strog nadzor.
Četrtina milje
Naenkrat se migajoče lučke zberejo na kupu. Vozniki zapeljejo z glavne ceste in se razvrstijo v eno vrsto, v kateri nadaljujejo čez avtocestno križišče. Malo naprej jih čaka dirkaški raj.
Ozek izvoz vodi na popolnoma ravno in široko traso, ki je zaprta za vse, razen za cestne dirkače. To je te klasične »četrt milje« svobode in ravnega asfalta, kjer se začne hitrost.
Organizatorji poberejo po 500 rubljev (slabih 7 evrov) od vsakega voznika. Posamezna dirka jim lahko (sodeč po številu vozil) prinese tudi do 250.000 rubljev (skoraj 3.500 evrov). A so vsi stroški organizacije dirk prav tako skrivnost.
Po besedah anonimnega cestnega dirkača gre ves denar za go-go plesalke, glasbeno opremo, organizacijo ognjenega šova in seveda za »dogovor« s prometno policijo. »Organizatorjem od vsega zbranega denarja ostane kvečjemu za bencin,« dirkača povzema časnik MK (Moskovski komsomolec).
Vsem »legalnim« vozilom (tistih voznikov, ki so plačali štartnino) na rob vetrobranskega stekla nalepijo barvne listke. Na ta način že na začetku izločijo »ilegalce«.
Za voznike, ki se skušajo izogniti plačilu štartnine, ni milosti. Dve škodi sta morali pod plazom jeze organizatorjev neslavno zapustiti prizorišče. Voznikoma bo morda za vselej prepovedano sodelovanje na cestnih dirkah.
Vozniki, ki so plačali prispevek, zapeljejo na zaprto traso in parkirajo svoja vozila v vrsti vzdolž ceste. Avtomobilov je toliko, da je treba do štartne črte še kakšnih pet minut iti peš. Strasti se razvnemajo.
Neskončna veriga vozil se razteza vse do štartne linije, opremljene z natančnimi napravami, ki merijo čase krogov in preprečujejo prehitre štarte. Vozniki sami izberejo, kdo jim bo dal signal za začetek, naprava ali dekle.
Na obeh straneh štartne ravnine stojijo gledalci. Tukaj prodajajo tudi čaj, kavo in pečejo ražnjiče. Viski točijo tistim, ki danes ne vozijo, pipe kadijo naravnost iz prtljažnikov. Priljubljene dirkače množica spodbuja z vzkliki, vzdušje je praznično. Dalje stran od štartno-ciljne ravnine je ozračje delovno.
»Kakšen motor imaš? Menjalnik? Prenosni sistem?« Vozniki med seboj iščejo primerne nasprotnike in poskušajo vozila razvrščati po primerljivih kategorijah: avti s turbopolnilniki ne tekmujejo s tistimi brez njih, ročni menjalniki pa ne z avtomatskimi.
»Sodelujem na vsaki dirki,« pravi Anton v Kii Rio. »Letos so bile že štiri dirke in zmagal sem vse razen ene. Ko sem nazadnje izgubil, je bil občutek res porazen. Ampak danes jih bom šolal!«
Stavnic tukaj ni, ne med vozniki, ne med gledalci. Gre za tekmovalni duh in nič več, a po drugi strani tudi nihče ne preprečuje voznikom, da med seboj sklepajo zasebne dogovore.
Dva avtomobila se počasi premikata proti štartu. »Še, še, še,« jih s kirurško natančnostjo usmerjajo organizatorji na štartno črto. »Pripravljen?!« vpraša dekle prvega. V odgovor ji posveti z dolgimi lučmi. »Pripravljen?!« Tudi drugi potrdi svojo pripravljenost. Dekle dvigne roki v zrak, ju pomakne na stran in zamahne. Gume zacvilijo, motorja zarjoveta in vratolomneža se izstrelita proti obzorju.
Ob zori se dirkači ponovno zlijejo z moskovsko jutranjo prometno konico. Tam stojijo v zastojih in se premikajo največ 60 km/h. Med seboj se v prometu prepoznajo samo še po nalepkah na zadnjih odbijačih.
Preberite še:
Socialistična Formula 1: Kako so sovjetske množice vzljubile avtomobilske dirke (s fotografijami)