Prvi maj se danes v Rusiji vrti okoli treh (ali celo petih, tako kot letos) prostih dni, vikendic, ražnjičev in izletov v tujino (za tiste, ki si to lahko privoščijo). Skratka praznik deluje kot nekakšen splošen kolektivni letni dopust. A v začetku prejšnjega stoletja je bilo precej težje. Delavci so hodili na prvomajske demonstracije, na katerih so zahtevali pravične delovne pogoje in pogosto tvegali, da bodo ustreljeni.
Prvi maj je postal mednarodni dan dela po tragediji na trgu Haymarket v ameriškem Chicagu. V začetku maja leta 1886 so namreč v Chicagu in drugih ameriških mestih potekale demonstracije, na katerih so delavci zahtevali 8-urni delovnik. Danes se to zdi samoumevno, a konec 19. stoletja mnogi tajkuni niso delavcem priznavali niti pravice do spanja.
»Noben dogodek ni imel tolikšnega vpliva na ameriško in celo svetovno zgodovino delavskega gibanja kot izgredi na Haymarketu,« je zapisal William J. Adelman. 4. maja so v spopadih med demonstranti in policijo umrli štirje delavci in sedem policistov.
Tamkajšnje sodišče je zaradi tega pod vislice poslalo pet aktivistov, kljub temu, da njihova krivda ni bila dokazana. Čez tri leta so se v počastitev umrlih na konferenci Druge internacionale v Parizu zbrali sindikalni voditelji iz celega sveta in določili prvi maj za mednarodni dan dela.
Prvomajska demonstracija v Putilovski tovarni, 1906
B. KustodijevV Rusiji, kjer se je konec 19. in v začetku 20. stoletja delavsko gibanje šele rojevalo, so se spopadi med delavci in oblastmi pogosto končali tragično. Vsako leto pred prvim majem, še posebej po neuspeli revoluciji leta 1905, so se oblasti bale množičnih demonstracij in spopadov s policijo, zato so uvajale ostre varnostne ukrepe. Na drugi strani pa so revolucionarji pozivali delavce, naj vstanejo proti gospodarjem in carju.
Prvi maj v carski Rusiji seveda ni bil priznan kot praznik. Lastniki tovarn so delavcem grozili z odpuščanji, če se na ta dan ne bi pojavili na delo. A grožnje niso imele želenega učinka, saj se je do začetka prve svetovne vojne število majskih demonstracij in spopadov s policijo samo še povečalo. Ljudje so zahtevali 8-urni delavnik in ukinitev avtokracije.
Leta 1914, le nekaj mesecev pred začetkom vojne, so bili prvomajski spopadi še posebej ostri. »Ob štirih popoldan … se je razvil rdeč prapor, po Lubjanki pa so se razvnele revolucionarne pesmi. Proti demonstrantom so se podale velike enote razjarjenih žandarjev in policistov. Začeli so se spopadi, delavci so v njih metali kamenje,« je takrat Rossijskaja gazeta navajala besede nekega očividca.
Vladimir Lenin na Rdečem trgu, 1919
TASSLeta 1917 je najprej padla monarhija, nato pa so med oktobrsko revolucijo oblast prevzeli boljševiki in situacija s prvim majem se je povsem spremenila. Iz prepovedanega praznika je nastal uradni. Na prvih prvomajskih shodih je nastopal Lenin osebno, v letih, ki so sledila, pa je prvi maj v hierarhiji praznikov presegla samo še obletnica revolucije.
V prvih letih je to bil bojevit dan solidarnosti, ko je socialistična Moskva spodbujala delavce po vsem svetu k vstaji proti kapitalizmu. »Pripravljajte se za veliki boj. Tovariši delavci, 1. maja zapustite tovarne ali primite za orožje … « je klical Lenin med prvim prvomajskim shodom. A ideja o svetovni revoluciji se je postopoma pomaknila v ozadje in prvi maj je postal klasičen praznik avtoritarne države: s paradami, shodi in slavospevi modrim voditeljem.
Prvomajski shod na moskovskem Rdečem trgu, 1970
TASSPrvomajska praznovanja pa so vedno imela tudi širšo človeško noto, nepovezano s slogani o prihajajoči zmagi komunizma. Morda še večji razlog za slavje ob prvem maju je prihod pomladi, ki v večini Rusije nastopi šele prav v tem času, ko se ljudje veselijo končnega odhoda zime in prihoda toplega vremena.
»Kot otrok sem preprosto oboževala praznik prvega maja. To je bil dan, ko smo z babico in dedkom hodili na shode: povsod naokoli lepe obleke, zastave, baloni in nasmejani obrazi ljudi, sonce, dedek s fotoaparatom … « se svojega otroštva v 70-ih letih spominja neka udeleženka skupine z naslovom Reportaže iz ZSSR.
Kljub temu, da je Sovjetska zveza razpadla leta 1991, prvi maj še danes velja za sovjetski praznik. »Ljudje se niso pogovarjali o solidarnosti med delavci, ampak o solidarnosti s straši, o tem, kako so jih očetje za prvi maj nosili na ramenih, ali pa kako so jih mame vodile za roko skozi vrste tovarniških delavcev,« je zapisal novinar Viktor Lošak o vtisih z udeležbe v tradicionalnem shodu leta 2018.
Vse zveni logično: v današnji Rusiji se za prvi maj nihče ne pretepa s policijo in že sam praznik delavske solidarnosti se je spremenil v običajen pomladni praznik, ob katerem za nekaj dni ni treba v službo. In kdo bi se le lahko temu odrekel?
Preberite še:
»Vesel prvi maj, tovariši!«: 15 sovjetskih voščilnic, ki slavijo praznik dela, pomlad in srečo
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
