V Moskvi ali Sankt Peterburgu hitro najdete izseljence iz drugih držav, ki jim je rusko velemesto postalo nov dom. Nenazadnje je tukaj življenje podobno kot v drugih velemestih, z vsemi spodobnimi službami, luksuznimi stanovanji, veganskimi restavracijami in frappuccinom.
Kaj pa izven dveh največjih ruskih mest? Ali tudi tam živijo tujci? Zdi se, da ja, in ni jih malo. Mi smo se pogovarjali s štirimi tujci, ki jim Rusija sedaj predstavlja drugi dom!
Belebej je majhno mesto v ruski republiki Baškortostan, ki še tuje turiste redko vidi. Zdi se, kot da je med 60.000 prebivalci tam samo en tujec – Julien Bauer, 25-letni inženir iz Francije, ki je sem prišel delat pred šestimi meseci.
Julien je študiral v Franciji in ZDA, leta 2017 pa večkrat obiskal Rusijo. »Med študijem v ZDA sem dobil priložnost, da sodelujem na mednarodnem tekmovanju za mlade inženirje, ki poteka vsako leto pod okriljem Sanktpeterburškega plinskega foruma. Moja ekipa je zmagala na tekmovanju in dobili smo priložnost, da obiščemo Gazpromove naftne vrtine v Sibiriji. Očaran sem bil nad lepotami Sibirije in po tem potovanju sem si zaželel, da bi v Rusiji delal,« se spominja.
Lani se je odločil, da se preseli v Rusiji. Dobil je ponudbo za menedžersko službo v sirarni v Belebeju, ki je ni mogel zavrniti. »Sprva sem gledal ponudbe za delovna mesta v Moskvi in Sankt Peterburgu, ampak pisarniško delo, onesnaženje in nenehni prometni zamaški me niso preveč mikali. Potem sem našel ponudbo za delovno mesto menedžerja v Baškiriji (zgodovinsko ime te regije) z veliko zadolžitvami in priložnostmi za v prihodnje. Odločil sem se za prijavo in po dveh telefonskih razgovorih so mi rekli, da sem bil izbran za to službo! Imam zelo zanimivo delo in nisem prepričan, da bi lahko našel enako dobro priložnost v svoji domovini,« je pojasnil mladi Francoz.
Njegovi družini ideja sprva ni bila všeč, ampak Julien je imel rad tole mesto všeč že od samega začetka. »Mnogi tujci mislijo samo na Moskvo in Sankt Peterburg, ampak Rusija lahko ponudi še veliko več. Baškirija je čudovita republika z mnogimi kraji z neokrnjeno naravo,« zatrjuje.
Po njegovih besedah se tujec v provinci odlično zlije z domačo kulturo, čeprav je se teh krajev komajda kaj dotaknila »civilizacija«. »Pristno rusko življenje vsekakor najdete v mestih, kot je Belebej. Sveža hrana s kmečke tržnice, gojenje zelenjave na lastnem vrtu, banja (ruska savna) s prijatelji, mi imamo vse!«
»Tu mi je zelo všeč, da so ljudje pristni. Seveda so izjeme, ampak na splošno so tukaj iskreni in stvari povedo neposredno. Tu živim šest mesecev in nikoli se nisem počutil v nevarnosti. Dokler ne kršite pravil, je vse v redu. Videl sem zlasti veliko solidarnosti med ljudmi. Ko imam težavo v svojem stanovanju ali moram nekaj najti, mi je vedno kakšen kolega ali prijatelj pripravljen priskočiti na pomoč. Ljudje, ki jih spoznavam, so večinoma radodarni, radovedni, resno podpirajo svojo družino in prijatelje v dobrem in slabem,« deli svoje vtise.
Laura, ki se je rodila in je odraščala v Kaliforniji, zase pravi, da nikoli ni marala početi stvari na tradicionalen način. Pred 10 leti je obiskala Krasnodar kot turistka in čez en mesec je bila odločena, da želi tukaj ostati. »Imela sem srečo, da sem živela v mnogih različnih mestih, in prepričana sem, da je moje mesto tukaj v Krasnodarju. Še nikoli nisem razmišljala, da bi odšla, absolutno ljubim Kuban (tukajšnja regija)! Prepotovala sem vso Krasnodarsko pokrajino in si ustvarila številne spomine. Naučila sem se ruščine, spoznala ruskega moža in rodila dva otroka v ruskem roddomu (porodnišnici)!«
Njena fanta imata zdaj 3 in 5 let. »Njun prvi jezik je angleščina, ampak vsi govorimo tudi rusko. Živela bosta tukaj, tu bosta hodila v šolo. Rusa sta. Ko bosta starejša, pa se bosta sama opredelila, katera je njuna narodnost.«
Vsakdanje življenje, lokalno sezonsko sadje in zelenjava, podnebje, ki spominja na Kalifornijo, zaradi vsega tega se je Laura zaljubila v Krasnodar. »Bilo je nekaj trenutkov, ko sem se počutila malo manj varno, ampak nikoli nisem čutila resne nevarnosti. Manj varno sem se počutila v Ameriki, kjer so bile povsod puške. V Krasnodarju se še zdaj vsak dan počutim, kot da sem na potovanju v tuji državi. Najsi mi bo vse tukaj še tako udobno in poznano, se še vedno se počutim kot turistka. Ta občutek mi je všeč,« priznava naša sogovornica.
V ZDA je bila grafična oblikovalka pri Harley Davidsonu, v Krasnodarju pa je morala zamenjati poklic. »Ker nisem znala rusko, nisem mogla upati na službo grafične oblikovalke v Krasnodarju, zato sem začela poučevati angleščino. Nepričakovano mi je to postalo zelo všeč. Sedaj, ko znam rusko, imam več možnosti, ampak se še vedno odločam za poučevanje.«
Zanjo je Rusija država ekstremov. Meni, da so Rusi trdoživi in nimajo naivnih predstav o krhkosti življenja: »Občudujem njih in njihovo sposobnost prilagajanja. Mene čaka še dolga pot do razumevanja ruske duše, ampak med tem potovanjem uživam.«
Francoski pisatelj Jean-Louis Bachelet je takoj vedel, da bo Rusija njegova druga domovina, kakor je spoznal dela ruskih pisateljev in skladateljev. Obiskal je Moskvo in Sankt Peterburg, ampak ni našel tiste skrivnostne »ruske duše«, o kateri je bral. Žeja po pristnem ruskem življenju ga je gnala ven iz obeh največjih mest.
»Pisatelj, ki želi pisati o Rusiji, se ne more omejiti na obisk teh dveh mest, ne da bi padel v klišeje, ki jih poganjajo zahodni stereotipi in nekakšen zarotniški odnos do Rusije,« je rekel pisatelj. Zato se je na koncu znašel v krajih, kamor si drznejo iti le redki turisti. Najprej je šel v Murmansk na severu države, malce pozneje pa v južno Mahačkalo v Dagestanu.
»Mahačkala in Murmansk sta dva ekstrema. Ena od posebnosti Rusije je njena edinstvena sposobnost, da združuje tako radikalno različna mesta v eni državi. V Murmansku smo priča severnjaškemu svetu, ki spominja na Vikinge ali Normane. Severni Kavkaz pa je dežela Islama, zaznamovana s Stalinovo deportacijo Čečenov leta 1944 in grozovitimi vojnami s konca 90-ih. Ljudje, ki živijo v teh krajih, v Murmansku ali Mahačkali, pomnijo pretekle rane in zame utelešajo 'prave ljudi', v veselju in žalosti,« pojasnjuje svoje razmišljanje.
Jean-Louis pravi, da je tam odkril pravo kulturo z večstoletnimi tradicijami in načini življenja. »Niti en dan ne mine v Mahačkali, da se ne bi mladi zbrali skupaj in zaplesali lezginko (kavkaški ples), tudi sredi ceste! Tako žive tradicije in običaji v pogojih relativne revščine so osvojile moje srce in me prepričali, da obstajajo ljudje, ki res živijo življenje, 'živo življenje', kot je nekoč rekel Dostojevski.«
Seveda je potrebno upoštevati določene dejavnike, na primer skrajno mrzle temperature v Murmansku. Toda pisatelj pravi: »Kjer je pravo življenje, je tudi nevarnost. Nobene nevarnosti ni več takrat, ko ni več življenja.«
Jean-Louis je priznal, da se je tako zelo zaljubil v Dagestan, da si tam namerava kupiti hišo. »Dagestan je zame kvintesenca vsega lepega v življenju, lepot narave, kulture, pa tudi nevarnosti, kot so islamizem in identitetna problematika. Kot pisatelj si ne bi mogel zamisliti svojega življenja na drugem kraju,« pravi.
Italijanski umetnik Marco Bravura, ki dela mozaike, zadnjih 12 let živi v majhnem ruskem mestu Tarusa (140 km južno od Moskve) s svojo družino.
Potoval in delal je že po vsem svetu, dokler ni dobil povabila v Rusijo od mecena Ismaila Ahmetova, ki je želel v svoji državi obuditi umetnost mozaikov in je Marcu ponudil celo studio z vsem potrebnim za delo.
»Ko sem prišel sem prvič, sicer za zelo kratek čas, sem začutil nekaj posebnega. Ne znam točno povedati, kaj, ampak v bistvu sem začutil priložnost, da tu lahko naredim nekaj, kar v Italiji ni več mogoče,« se spominja.
Sedaj z ženo že več kot desetletje sodelujeta v lokalnem življenju. Ustanovila sta umetniško šolo za otroke, podpirata ruske umetnike, razstave in koncerte.
»Tarusa je moj najljubši kraj v Rusiji. To je izjemen kraj iz številnih razlogov. Tu je čudovita narava z lepo reko Oko in gozdovi. Poleg tega so tu živeli mnogi intelektualci, tudi pesnici Marina Cvetajeva in Bella Ahmadulina. V Rusiji sem našel nekaj, česar ne morem niti izraziti, svobodo izražanja in veliko navdiha, ki mi ga je dala Tarusa, mesto pesnikov, umetnikov in ruske inteligence,« pravi italijanski umetnik.
Rekel je, da ga je malo mesto na reki Oki spodbudilo, da naredi tudi sam nekaj zanj. »Moskva in Sankt Peterburg sta lepi mesti, ampak tudi provinca potrebuje lepoto, saj je vedno prijetno živeti v lepem kraju. Tarusa je tako moj laboratorij, ki državi prinaša lepoto!«
Preberite še:
"Moskva - to ni Rusija": Zakaj Rusi ne marajo prebivalcev Moskve?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
