Zgodaj zjutraj se žiguliji prebijajo po zvezni cesti iz Moskve proti zahodu. Lije dež. Šibki brisalci in ubogo vetrobransko steklo ovirajo pregled nad cestiščem. Vozniki spustijo stranska stekla, dajo glavo skozi okno pod dežne kaplje in pritisnejo na plin. Pred njimi je dirkalna steza Moscow Raceways, kjer se zbirajo člani gibanja Bojna klasika (Bojevaja klassika).
Bojna klasika je neuradna skupnost ljubiteljev »školjk«, kot Rusi rečejo vozilom iz tovarne AvtoVAZ, ko se pošalijo na račun njihove kakovosti. Lastniki vseh modelov žigulijev od 01 do 07 se zbirajo v istoimenskih skupinah na spletu in se srečujejo v živo v Moskvi in različnih ruskih regijah. Enkrat na leto pa se vsi skupaj zberejo na enem mestu, da se pokaže, kdo je najboljši. 29. junija 2019 so se zbrali na progi v okolici Moskve.
Po plačilu vstopnine se gledalci sprehodijo po ozkih hodnikih dirkališča in stopijo na ogromno tribuno. Potem ugledajo polno žigulijev v ravnih vrstah, od skrajno zarjavelih in zdelanih do izredno bleščečih vozil, ki so predelana do neprepoznavnosti. Zdi se, da sem pridejo vsi žiguliji po svoji smrti. Včasih dobesedno.
Jevgenij Garkov
Nikolaj Ševčenko»En dedek jo je imel 13 let, a je potem umrl. Potem je avto tri leta stal v garaži. Ko je šel v prodajo, sem jo kupil za 60.000 rubljev. Imel sem 18 let,« pripoveduje 21-letni Jevgenij Garkov. Na srečanje »bojne klasike« se je pripeljal iz Nove Moskve. Po nakupu se je svoji »petki« resno posvetil.
»V celoti sem predelal sprednji del podvozja, postavil amortizerje, vzmeti, namestil motor od Nive in se vrgel po letu '82: odbijači, žarometi, brisalci, gor sem dal vse, kar se je dalo dobiti iz leta '82,« radostno pripoveduje lastnik avta. Preračunal je, da je za predelavo svoje »školjke« potrošil za več kot 100% prvotne cene.
Dejansko je bila večina udeležencev mlajša od 20 let. Lepota »bojne klasike« je v tem, da si jo lahko privoščijo tudi šolarji. Pogosto so najstniki pripravljeni žrtvovati marsikaj, da bi prišli do svojega žigulija.
Sergej Jakušin iz Rjazana si je prvo petko kupil pri trinajstih. »Imel sem Playstation, prodal sem ga za 30 tisoč rubljev in ati mi je predlagal, da za ta denar kupim avto za zimsko driftanje,« pripoveduje Sergej, ki je zdaj star 17.
V tem času je že uspel prodati svojo prvo »petko« in kupiti »sedemko« za 35 tisoč rubljev. Ampak kot vedno velja za stare žigulije iz »bojne klasike«, je potem moral vanjo investirati.
Sergej Jakušin
Nikolaj Ševčenko»Z avta smo spravili vse, do gole kovine, vse zvarili, na novo pobarvali, dve leti smo ga popravljali. Namestili smo novo podvozje, 150-konjski motor od Lade Priore, notranjost smo predelali v športno obliko. 30. oktobra 2018 je prvič šel ven,« o opravljenem delu ponosno razlaga Sergej.
V svoj žiguli je vložil že več kot 300 tisoč rubljev, kar se pozna na videzu avtomobila. Sedaj šolar Sergej bočno drsi po snegu in mokrem asfaltu v Rjazanu ter straši prometne policiste, sedaj pa načrtuje, da bo »naredil popoln avto za driftanje že v letošnjem letu«.
Zakaj stari ruski žiguliji tako privabijo mladino, da je pripravljena zmetati vanje toliko denarja? Za mnoge »bojna klasika« predstavlja svojevrsten življenjski slog.
Jevgenij Slavjev
Nikolaj Ševčenko»Kakor sem jo videl, mi je bilo takoj jasno, da bo moja,« je rekel 26-letni Jevgenij Slavjev iz Ivanova o svoji Kopejki.
Medtem ko vožnja s »školjkami« za milenijce predstavlja sanje, bolj odrasli in premožni rojaki v tem vidijo tudi priložnost, da hobi spremenijo v posel.
33-letni Aleksej
Nikolaj ŠevčenkoEden od takšnih podjetnikov je 33-letni Aleksej. On prilagaja vozila v svoji lastni garaži in si vzporedno ustvarja še zbirko žigulijev. Na tokratno srečanje »bojne klasike« je prišel s »štirko« z volanom na desni strani, ki je bila prilagojena za vožnjo po levi na angleških cestah. Skupno ima doma v zbirki osem žigulijev.
»To je zelo drag konjiček. Enako je kot z otroki. Če imaš otroke, nimaš avtov, če imaš avte, pa nimaš otrok,« meni bradati sogovornik.
Za tega podjetnika ima žiguli predvsem nostalgično vrednost, saj je odraščal ob vožnji takšnega avtomobila. »Sedaj pa vozim Toyoto,« se smeji.
Njegov najdražji avto v zbirki je Žiguli 2102 iz leta 1974, ki ga Aleksej ocenjuje na pol milijona rubljev.
Ampak takšni ljudje nimajo žigulijev zaradi denarja. »V mestu me pogosto ustavijo vozniki z Range Roverji in Land Cruiserji ter ponujajo strašne denarce za mojega žigulija. Ampak jaz jim vedno rečem: 'Če bi rad imel tak avto, si ga naredi sam.'«
Poglejte še:
Video: Stara dobra sovjetska »Kopejka«
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
