»Gledala sem, kako me žveči«: Zgodbi preživelih po bližnjem srečanju z medvedom

Marina Fokina iz Sajanogorska v republiki Hakasiji je prava bojevnica. Zanjo najboljši oddih predstavlja teden dni v gozdu s prijatelji. 200 kilometrov proč od njenega doma je naravni rezervat Jergaki, eden od najbolj priljubljenih v regiji. Marina ga obiskuje že četrt stoletja, vse od študentskih dni.

Nekega junijskega dne leta 2015 se je v gozd odpravila s svojim petletnim otrokom, sestro, nečakom in 72-letno prijateljico. Ponoči, ko so vsi spali, se jim je približal mlad medved, ki ga je privabil vonj po hrani iz šotora. Marina se je prva znašla na njegovi poti.

Marina Fokina/osebni arhiv

»Najprej sem pomislila: verjetno samo pada drevje. Nato me je spreletelo – volk! A izkazalo se je, da je bil medved, ki me je začel gristi,« razlaga. Bilo je grozno, a se je Marina najbolj zbala zaradi otrok – videla je, kako je zver nato planila na njenega sina. »Takrat se mi je zazdelo, da mu je medved odgriznil nogo in spreletela me je jeza. Odločila sem se, da pobijem grdobo,« pripoveduje Marina. Takrat se je spomnila, da je zunaj pustila sekiro, s katero so sekali drva za ognjišče. Nekako se je zvlekla iz šotora in zgrabila sekiro. V šoku adrenalin dela čudeže. A medved jo je zagledal in se ji zagnal pod noge. Takrat je sestra z otroki in starejšo prijateljico pobegnila iz šotora, medveda pa ljudje naenkrat niso več zanimali – bili so le prepreka na poti do hrane. Pohodniki so se tako uspeli živi prebiti iz gozda in poklicati reševalce. Marina danes meni, da če bi se takrat nanj pognala s sekiro, bi ga to samo razjezilo in takrat jim več ne bi bilo pomoči.

Obraz so sestavljali po kosih

»Do takrat smo medvede že srečevali na pohodih, vendar od daleč. Vedela sem, da so tam, a zdelo se mi je, da se mi nikoli ne bodo približali, še posebej poleti. A potem mi je lovec razložil, da ravno v tem času poteka paritvena sezona in se samcem preprosto meša. Mi smo hrano imeli tik ob sebi, medved pa ima oster voh.«

Prvo pravilo v gozdu je: ne puščaj hrane v šotoru in obvezno pusti prižgan ogenj čez noč. Toda tisto noč je deževalo, oni pa so se odločili, da hrano vzamejo s sabo, da je ne bi zmočilo. To je bila skoraj usodna napaka, priznava Marina.

Marina Fokina/osebni arhiv

Medved je poškodoval roko in nogo njenemu sinu, starejši prijateljici pa skoraj pobral skalp – ta si še danes ni opomogla od šoka. Marina jo je odnesla še slabše. Zdravniki v republiški prestolnici Abakan so ji sestavili obraz dobesedno po kosih. Čeljust ji je visela kot na tečajih. Ugriz je dobesedno za nekaj milimetrov zgrešil možgane in očesne živce.

»Ko sem prispela v bolnišnico, so zdravniki mislili, da ne bom preživela. A že drugi dan sem sama hodila in telovadila. Sploh nisem dojela, kako resna je bila situacija. Šele nato sem spoznala, da več ne bo vse tako, kot je bilo nekoč.«

Marina je danes stara 38 let. Imela je že več plastičnih operacij, še posebej prizadeti so bili živci na levi strani obraza, oko ji trza. Pred kratkim se je vrnila na usodni kraj v gozdu in tam obesila trakec: »Da bi vsi vedeli, da ruskega duha ne zlomi niti medved,« se smeji.

»Videla sem, kako me žre, in molila«

Če v gozdu še vsaj pričakuješ medveda, je njegova pojava v mestu povsem nepričakovana. Natalija Pasternak iz Tinde na Daljnem vzhodu je medvede včasih videvala samo v živalskem vrtu in cirkusu. 11. maja 2015 je takrat 54-letnica s psom in 82-letno prijateljico Valentino Gorodecko odšla na obronke mesta zbirat brezov sok. Tam sta se razdelili, saj sta poznali vsak kotiček poljane – tja sta hodili že 15 let. Zver je prvi zavohal pes. To je bila štiri leta stara medvedka, ki je očitno po zimskem spanju iskala hrano.

Natalija Pasternak/osebni arhiv

»Pes je naenkrat začel lajati in vedela sem, da je blizu nevarnost,« pravi Natalija in nadaljuje: »Nato sem zagledala, kako je izza dreves skočila medvedka in se zagnala proti psu.« Natalija je že hotela zbežati, a se je spomnila na prijateljico, zato je obstala na mestu in začela na glas kričati. »Menim, da sem nepravilno reagirala. Moj krik je prestrašil medvedko in ta se je pognala proti meni. In to je bilo to.«

Njene grozljive krike je slišala Valentina in prihitela nasproti. Naprej je pomislila, da so Natalijo napadli potepuški psi, ko pa je videla, da nad njeno okrvavljeno prijateljico stoji medved, je poklicala na pomoč – a medvedka jo je opazila in jo udarila po hrbtu. Sledi krempljev so še danes vidne. Na srečo se je Valentini uspelo izvleči in poklicati reševalce.

Medvedka se je nato vrnila k plenu. Ker jo je Valentina prestrašila, je svojo žrtev začela vleči stran. Natalija se je odločno upirala – grabila je za grmovje in drevje ter vmes izgubljala zavest od bolečine. »Bila sem prepričana, da bom umrla, a se nisem hotela kar tako vdati. Videla in slišala sem, kako me žveči. Ko me je trgala, sem molila,« se spominja.

Čez 40 minut so prihiteli lovci. Medvedka jih je hotela napasti, a so jo uspeli ustreliti. Mesto, kjer je ležala Natalija, so našli s pomočjo psa, ki je začel lajati takoj, ko je zagledal ljudi. Morda jo je rešilo to, da ji medvedka ni uspela potacati glave.

»Medvedi hodijo po vrtovih«

Medvedka ji je popolnoma snela skalp, noge so bile pogrizene skoraj do kosti. »Imela sem golo lobanjo, vso v krvi in umazaniji,« se spominja. »Zdravniki so mi nato priznali, da sploh niso vedeli, kako pristopiti, kje začeti. Spomnim se, kako so mi rezali obleko in kako je medicinska sestra rekla: ’Na njej ni več nič živega.’« Po operaciji so jo z letalom poslali v Blagoveščensk, kjer so ji po slojih odstranjevali kožo in jo pritrjevali tja, kjer je ni bilo. V tamkajšnji bolnišnici je Natalija preživela dva meseca in še danes okreva – ne samo fizično, ampak tudi psihično.

Natalija Pasternak/osebni arhiv

Po tem dogodku je izvedela, da so tudi drugje po mestu v zadnjih letih pogosto videli medveda. »Pravijo, da hodijo po vrtovih, po dvoriščih, a nihče nič ne ukrene,« je ogorčena Natalija. V Tindi je čudovita narava: potke, povsod gozdovi. V sovjetskih časih so Natalijini starši tukaj gradili železnico, nato so se vrnili v Dnepropetrovsk (v današnji Ukrajini) a se je Natalija odločila ostati. Pred kratkim je končno dobila stanovanje, za katerega je čakala v vrsti 20 let. »Prej so bili drugačni časi. Hodili smo v najbolj gosto goščavo, nabirali gobe in jagode, ničesar se nismo bali,« pravi. Na obronke mesta več ne hodi.

in

Gozdni boj za preživetje: Kako človek preživi v ruski tajgi (ali kakšnem drugem velikem gozdu)

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.