Ko Rus odpre vrečko s sončničnimi semeni, jih ne more nehati jesti. Morda niste ravno ljubitelji tega drobnega prigrizka ali pa celo zviška gledate na tiste, ki jedo semenke (včasih je to dojeto kot izraz za nižjo stopnjo kulture). A ko enkrat začnete, jih je boste nehali zobati, vse dokler ne boste snedli vseh semen in bo povsod naokoli polno črnih lupin. Sicer vas bo malo sram, a boste zadovoljni.
Pozabite vodko. Sončnična semena so glavna razvada za Ruse, ne glede na to, ali ste mlad gopnik ali univerzitetni profesor. Kako pa so postala tako priljubljena in zakaj jih je tako nemogoče nehati jesti?
Sončnice osvajajo Rusijo
Mihail Baranov / Global Look Press
Sončnice je, kot tudi mnoge druge stvari, v Rusijo pripeljal Peter Veliki (1682 – 1725). Ta je uvedel tudi evropsko modo, pričeske in sodobno etiketo. Sončnice so najprej kultivirali v Ameriki, nato pa so jih na Staro celino prinesli evropski pomorščaki. Potem ko jih je videl na Nizozemskem, je Peter pomislil, da bi se lahko te čudovite rumene rastline lepo skladale z zelenimi ruskimi travniki.
V tistih časih so sončnice veljale za okrasne rastline, v 19. stoletju pa se je vse spremenilo. Leta 1829 je nek kmet iz Voroneške regije izdelal prešo, ki je iz sončničnih semen stiskala olje. To olje je postalo pravi hit. Bilo je cenejše od ostalih rastlinskih olj, zato je prosti koncu stoletja postalo eno od najbolj priljubljenih v Rusiji. Sončnična semena pa niso uporabljali samo za pridelovanje olja, ampak so jih tudi jedli (pražena seveda). In to v ogromnih količinah.
Iz vasi v mesta
Aleksander Ljohki / Global Look Press
Najprej je zobanje sončničnih semen veljalo za prostočasno dejavnost nižjih razredov, saj so nenazadnje bili kmetje tisti, ki so tudi gojili sončnice. Plemiči so nanje gledali zviška kot na govedo, ki žveči neko sumljivo zel, a ko se je po Rusiji razširilo železniško omrežje v zgodnjem 20. stoletju, se je vse več kmetov začelo preseljevati v mesta in s sabo prinašati semena. Po revoluciji leta 1917 pa je zadeva dobila povsem nove razsežnosti.
Po padcu monarhije je bilo moč videti boljševiške vojake, kako se sprehajajo po moskovskih in peterburških ulicah, jedo semenke in pljuvajo lupine vsepovsod naokoli. Ti vseprisotni prizori so zelo vznemirjali rusko inteligenco stare šole.
Prigrizek kot slaba navada
Aleksej Filippov / Sputnik
Tudi znani pisatelj Mihail Bulgakov je pisal o ruski obsedenosti s semeni: »Mislim, da bomo dosegli raj, čim bodo sončnična semena izginila iz Moskve … Morda sem samo primitivec, ki ne razume velikega pomena tega narodnega proizvoda … a morda so sončnična semena samo ogabna stvar, ki grozi, da nas bo pokopala pod poslinjenimi lupinami.«
Takšen odnos se je ohranil do danes. Semena so bila priljubljena tako v sovjetskih časih kot, vendar je še zmeraj dokaj neprimerno, če jih jeste na ulici in pljuvate lupine. To ni nič presenetljivega, saj smetenje nikjer ni dobrodošlo. A nič ni narobe z uživanjem semenk doma, ali celo na ulici, če primerno poskrbite za lupine.
Sončnični imperij
AFP
Ruska ljubezen do sončničnih semen je statistično potrjena. Rusija je njihova druga največja proizvajalka takoj za Ukrajino. Obe državi sta podedovali kulturo semenk iz časov imperija in ZSSR. Na ameriškem kmetijskem ministrstvu so za obdobje 2018-2019 napovedali, da bo Rusija proizvedla 12,7 milijona ton sončničnih semen.
A zakaj jih imajo Rusi tako radi? Kot je za The Village povedala psihologinja Olga Užve: »Najprej je proces monoton, avtomatski … ljudem ta aktivnost pomaga pri spopadanju s stresom. Kot drugo, zobanje sončničnih semen je dobra izbira za tolažilno hranjenje, saj vsebujejo malo kalorij … Tretji faktor pa je seveda družba. Lažje se je pogovarjati z drugimi ob vrečki semenk. Nobene čudne tišine ni in ljudje se počutijo bolj povezane, če so zasedeni z nekim opravilom. Ko upoštevamo vse to, lahko razumemo, zakaj je skoraj nemogoče prenehati jesti semena, ko ste jih načeli.« Za potrditev tega pa kar vprašajte poljubnega Rusa.
Preberite še: