Povsod same mačke! Ruski umetnik se takole poigrava s fotografijami, kamor vstavlja ogromne mačke

Odnoboko

Kdo ne mara mačk? Rusi jih imajo vsekakor zelo radi. Tako zelo, da je nek ruski umetnik svojim kosmatim prijateljem posvetil celo profil na Instagramu (@odnoboko). A to še ni vse. Mačke, ki jih fotografira, so večje od življenja, bi lahko rekli …

Avtor tega nenavadnega profila je Andrej Šerbak, kreativni direktor moskovske oglaševalske agencije Mediapronet. Andrej pozira na fotografijah s podeželskim in mestnim okoljem … zraven ogromnih mačk.

Mačke mu sledijo povsod – na fotografijah se igrajo, počivajo, vadijo, plešejo in imajo celo intimne odnose!

Andrej pravi, da je bil kot otrok introvertiran in od takrat se ni kaj dosti spremenilo. »Z ljudmi komuniciram samo dve ali tri ure na teden. Fotografije z mačkami so zame določena metoda komunikacije, stična točka med vašim in mojim svetom,« je zapisal pod neko objavo.

Vsaka posamezna fotografija razkriva nekaj o njegovem življenju. Pod eno izmed njih, na kateri je ogromna mačka poleg cerkve, piše, da je staroverec in nato poda še kratko zgodovino tega verskega gibanja.

Razkrije tudi čustveno zgodbo iz svojega otroštva. Pri devetih letih je preživel poletje pri svoji babici, ki je imela majhnega kozlička. Andreju so naročili, da skrbi za mladička in v dveh mesecih se je zelo navezal nanj.

»Proti koncu poletja pa se je zgodila tragedija. Izza neke garaže se je prikradlo krdelo psov in ga raztrgalo pred mojimi očmi … Sam sem se rešil tako, da sem skočil na enega od betonskih blokov, od koder sem metal kamenje v pse in kričal. Spomnim se, kako sem ga peljal domov v majhni samokolnici, kamor sem položil vrečo s travo. Bil je ves premražen in krvav. Nato neskončni poskusi poklicati veterinarja. Stiska, solze. In nato veterinarjeva sodba. Gledal sem ga, kako visi obrnjen navzdol, medtem ko so mu prerezali vrat, da bi spustili kri. Zvečer smo imeli šašlike (ražnjiče). Pri devetih letih sem pojedel svojega prijatelja,« je zapisal.

Pod eno drugo objavo se spominja dogodka, ko se je skoraj utopil. »Kot otrok sem se zelo rad vozil po vodi na blazini. Na eni strani je bila barvna in spolzka, na drugi pa siva in groba. Zmeraj sem gladko stran obrnil navzdol, saj me je bilo strah, da bi zdrsnil v globoko vodo, ker takrat še nisem znal plavati. A nekoč sem kljub temu padel v vodo in se začel utapljati. Zadnja stvar, ki sem jo videl, so bile svetle barve na blazini, motne od vode, kar jih je še olepšalo. Nato me je rešil dedek.« Ta izkušnja ga je naučila, kot pravi, da živi polno življenje.

Preberite še:

Živalski borci v Rdeči armadi: psi, mačke in kamele med drugo svetovno vojno

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke