Spoznajte Rusinjo, ki jo muči obsesivno sanjarjenje in živi v fantazijah

»Hudiča, pa kdo da za pisanje kontrolko takoj na začetku leta?« sama pri sebi razmišlja Liza, učenka šestega razreda ene od moskovskih šol. Punca s svetlimi rdečimi lasmi in luštkanim obrazom obrača oči naokoli, starejša učiteljica hodi med klopmi v šumečem dolgem krilu, sošolci pa vneto nekaj zapisujejo v zvezke. Njen zvezek je medtem še vedno prazen, čeprav je od začetka ure minilo že 20 minut. Ona pač algebre sploh nič ne razume.

Nenadoma skozi vrata pogleda velika noga in v učilnici se pojavi visok okrogel moški. Ima dolge črne lase, ki se pri ramah zlivajo z enako brado. Vsi v razredu začnejo kričati, bodisi od groze bodisi od navdušenja. Liza se poskuša spomniti, kje je že videla tega moškega. Gleda njegovo brado, laneno srajco in neurejene ogromne škornje, ko jo naenkrat presune: to je Hagrid, velikan iz Harryja Pottetja! Ves čas je vedela, da bo enkrat prišel in jo odpeljal v Bradavičarko, drugače ni moglo biti.

»Liza, do kdaj boš še sanjala? Ajde, razmišljaj!« reče učiteljica in udari s pestjo po mizi. Učenka se vrne v resničnost.

Danes ima Jelizaveta 24 let. Dela kot tajnica v manjšem podjetju – in še vedno sanjari. Za to porabi vsaj 6-8 ur na dan, samo zaradi tega hiti iz službe domov. Zaradi svojih fantazij si ni mogla izbrati želenega poklica in si urediti zasebno življenje. Prepričana je, da ima sindrom vsiljenih sanj – motnjo, ki je medicina še ne zna pojasniti, zaradi nje pa človek ves čas doživlja fantazije in pozablja na resnično življenje.

Predstava namesto resničnega življenja

Jelizaveta svojim fantazijam raje reče »predstave«, s tem jim da malo večji smisel. Prve predstave so se ji začele prikazovati v glavi pri osmih letih. Pri dvanajstih so postale že stalnica.

»Predstavljala sem si, kako v razred priletijo Mali vohuni in me ugrabijo, pa kako na začetku šolskega leta pridem v razred v modni obleki in vse presunem,« se spominja dekle.

Jelizaveta pravi, da je bila v šoli vedno priljubljena in tudi s starši ni imela nikakršnih konfliktov. Ob tem je vedno želela biti bolj zgovorna, modna in sproščena, malo bolj, kot je v resnici. Poleg tega se je enostransko zaljubila v sošolca, kar je znova porajalo nove fantazije.

»Mislim, da so se zaradi njega predstave odvijale še posebej pogosto. Ko sem dojela, da mu nisem všeč, sem dobesedno iskala zadovoljstvo v iluzijah, v katerem se je zgodba odvijala nasprotno,« ocenjuje sogovornica.

Pri »uprizarjanju« predstav ji je pomagala glasba. Samo vključila je romantično pesem iz začetka 21. stoletja, pa so njeni možgani že risali nove prizore. V njih so bili ne samo izmišljeni liki, ampak tudi mama ali najboljša prijateljica.

Ko se je Jelizaveta bližala 16. letu starosti, je začela govoriti svoje dialoge na glas in hodila po sobi. Po njenih besedah starši tega niso opazili.

»Lahko grem po ulici in na glas govorim raznorazne situacije, če naokrog ni ljudi. Včasih se to zgodi na stranišču v kavarni ali v kabini trgovine z oblačili. Jasno mi je, da se v resnici pogovarjam sama s sabo, ampak pomembno mi je, da svoje misli izrečem na glas,« razlaga punca.

Jelizaveta priznava, da ji predstave ukradejo velik del čustev, zato ji v resničnem življenju ostane le malo sočutja.

»Med predstavo me lahko skrbi, lahko se razjezim, razjočem ali nasmejem. Na koncu so ljudje začeli misliti, da sem popoln introvert. Začela sem se zavedati, da se oddaljujem od sveta,« obžaluje 24-letnica.

Zlati prosti čas

Jelizaveta je pridobila izobrazbo iz bančništva v eni izmed cenejših poslovnih šol, ker so ako vztrajali starši. Službo je iskala eno leto, saj je skoraj ves čas trošila doma za svoje fantazije. Včasih je pozabila jesti, tudi spala je manj zaradi teh fantazij.

»Včasih mi je bilo težko že iti na metro in iti nekam. Ena misel me je lahko uničila. Moj prosti čas je zlato. Doma lahko preživljam čas sama s seboj in s svojimi fantazijami, mislimi,« pripoveduje.

Tudi v službi Jelizaveta ni dobila novih prijateljev, ker zavrača petkova posedanja v gostilni. Dela več kot drugi, da bi zmanjšala svoje fantazije na minimum. Izven pisarne se pogovarja s starši ali s prijateljico od otroštva. Ampak niti tem bližnjim ne pripoveduje o svojih predstavah, ker se boji, da jo bodo imeli za noro.

»Sedaj potrebujem minimalno raven resničnih pogovorov, ker si lahko vse pogovore izmislim sama in bodo ti pogovori zanimivi, veseli in takšni, kakor jaz hočem. Vse pogosteje namesto tega, da bi se dobila z ljudmi in jim kaj povedala, raje delam predstave. Moji znanci pravijo, da sem skrivnostna, nič ne povem o sebi, se ne razkrijem. To je logično, saj do njih ne pridejo vse moje misli,« trdi Jelizaveta.

Vsako noč si nadene slušalke in ob glasbi odigrava svoje predstave. Včasih dela geste, včasih govori v šepetu, se smeji, včasih joče. Zadnji čas si pogosto predstavlja, kako se kot uspešna ženska sreča z bivšimi sošolci in se hvali nad svojim neobstoječim lepim življenjem. Ko dobi zadostno količino čustev, zaspi.

Neozdravljiv sindrom

Sindrom vsiljenih sanj ni uvrščen niti v mednarodno klasifikacijo bolezni 10. edicije, ki je trenutno v veljavi, niti na seznam bolezni Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Posledično v Rusiji ni statistik o številu ljudi s takšnim sindromom.

Vendar na priljubljenem ruskem družabnem omrežju VKontakte obstaja več skupin na temo sindroma vsiljenih sanj, vse imajo vsaj 500 članov. Tam Rusi delijo svoje zgodbe in možnosti zdravljenja tega sindroma. Nekateri celo režejo kable od slušalk, da bi se rešili glasbe, ki vzbuja fantazije, toda večina se tej situaciji prepusti v »avtopilotu«. Skoraj vsi udeleženci zahtevajo, da se sindrom uradno prizna za bolezen. Skoraj nihče iz teh krogov se noče obrniti na zdravnika, ker se bojijo, da jim bodo narobe diagnosticirali obsesivno-kompulzivno motnjo ali shizofrenijo.

Psiholog Sergej Simakov je mnenja, da za sindrom ni bolezen. Po njegovih besedah je to samo »stalna miselna aktivnost, delovanje intuicije, zaradi katere človek predeluje možnosti in variante ter si pomaga, da se sooči z nesrečo«. Njegov sklep: »Da delovanje intuicije ne bi motilo življenja, se je mogoče obrniti za pomoč k psihologu.«

Jelizaveta razmišlja o možnosti, da bi obiskala psihologa, nikakor pa ne psihoterapevta, ker je »to že preveč«. Dopušča možnost, da so morda njene sanje rezultat lenobe ali strahu pred nečem novim. »Seveda je veliko lažje odigrati predstavo sam s seboj, kot pa jo izvesti v resnici,« priznava.

Jelizaveta je prepričana, da se predstav v celoti ne more znebiti, lahko jih zgolj zmanjša na minimum, če bo vse več časa posvečala službi ali si ustvarila družino. Slednje bo sicer težko izvedla. Lažje si sama predstavlja odnose s fantom kot da bi si ustvarila dejanske.

Ona tudi meni, da ta sindrom ni resna bolezen, vendar ne bi imela nič proti, če bi zdravniki našli zanj neko zdravilo ali metodo zdravljenja.

»Za zdaj je glavno, da ločim fantazije od resničnega sveta. Če se bo začela ta meja brisati, bom res morala k specialistom. Verjetno,« sklene Jelizaveta.

Fotografije so simbolične, saj je dekle naše zgodbe želelo ostati anonimno in ne želi objave svojih fotografij.

Priporočamo še: Spoznajte kirurga iz Sibirije, ki med dopustom brezplačno operira otroke po vsem svetu