Ko smo se o pojmu »ruskih sanjah« začeli pogovarjati med seboj v uredništvu spletnega portala Russia Beyond, smo vsi dojeli, da imamo v mislih nekaj podobnega, samo da je vsak to povedal po svoje. Zato predstavljamo tri čisto različna mnenja treh članov našega uredništva.
»Vsak ruski državljan bo dobil tri leta počitnic na Kanarskih otokih!«
Ta citat je zame komično utelešenje ruskih sanj. Vzet je iz ruske komedije Šyrly-myrli (Čista zmeda) iz leta 1995, ki pravzaprav govori o Rusiji med pozno perestrojko. V filmu so vsi navdušeni, da bodo lahko šli na Kanarske otoke na državne stroške - tako bo država porabila sredstva, ko bo končno dobila nekaj denarja s prodajo velikanskega diamanta. Samo žena glavnega protagonista Lucienne razumno komentira: »Pa zakaj bi mene brigalo za te Kanarske otoke, jaz samo dajem perilo v pralni stroj!«
Po mojem je to bistvo ruskih sanj. Lepo je sanjati o nečem velikem in lepem, a so to še vedno samo sanje. A ko se sanje začnejo uresničevati, se začne pojavljati na tisoče razlogov za dvom in motenje veselja. Je na Kanarskih otokih zabavno? Kaj vse pa bom počel(-a) tam? Kaj bom pa potem, ko bodo triletne počitnice minile? Bom šel/šla nazaj v Rusijo ali kaj?
Ruski tlačani so stoletja sanjali o svobodi. Imeli so izgrede in proteste, nekateri so celo pobili svoje gospodarje in se uprli zakonu. 30 let po tem, ko je bilo tlačanstvo končno ukinjeno, so isti ruski kmetje, bivši tlačani (cca. 9 milijonov ljudi), še vedno delali kot … tlačani. Zgodovinarji so izračunali, da so svobodni delavci s plačo delali bolj učinkovito kot bivši tlačani iz kmetstva. Bivši tlačani so morali sedaj poskrbeti zase, a so še vedno delali enako, kot da bi delali za gospodarja – tisti nujno potreben minimum, še na pamet jim ni prišlo, da z lenarjenjem škodo delajo sebi.
Rus namreč rabi svetleče, lepe in nedosegljive sanje. Ko te postanejo dosegljive, niso več tako čudovite in privlačne. Mogoče zato, ker je za želen rezultat treba delati? Grozno, kajne? Še dobro, da je večno z nami delovna ruska ženska, ki vedno stoji na realnih tleh in reče: »Dragi, utihni s temi neumnostmi, treba je nahraniti otroke. Pojdi delat!«
Zame »ruske sanje« pomenijo majhne, ampak načeloma uresničljive stvari. Imeti psa, potovati v tujino, kupiti majhno podeželsko hiško in tako naprej. Ampak tudi te sanje se pogosto ne uresničijo zaradi: 1) pomanjkanja denarja, 2) nepripravljenosti na spremembe.
Imam en kup prijateljev, ki ves čas sanjajo, kako si bodo kupili hišo, se preselili, posvojili psa in se mirno postarali. A najdejo tisoč razlogov, zaradi katerih tega ne uresničijo: »Moram več zaslužiti, zato moram najti novo službo, ampak nova služba bo mogoče daleč od doma, kdove, kakšni bodo tam kolegi … eh, kaj pa, če kar pozabim na vse skupaj?«
Večina Rusov noče izstopiti iz svoje cone udobja niti zavoljo preprostih, povsem realističnih sanj. Samo poglejmo nedavno anketo, po kateri je samo 6 odstotkov Rusov leta 2018 potovalo v tujino.
Kaj pa, če so ruske sanje tole: Vstani s kavča in ukreni že vendar nekaj!?
Ko slišim »ruske sanje«, jih težko ločim od sodobnega ameriškega koncepta (»ameriške sanje«). Najbrž zato, ker se je v državi prvič po dobršnem času ideja o osebni svobodi in želji po samoizpopolnjevanju združila z idejo o zdravem narodu. V Ameriki namreč že po običaju osebna želja po lastništvu stvari sovpada z »potjo nacije«. Tako je mogoče zgraditi močno nacionalno identiteto.
V Rusiji je drugače. Sicer je vedno znova govora o poti nacije (z vrednotami, kot so Bog, družina, žrtvovanje, služenje državi), ampak nek koncept o sanjah naroda, ki bi jim sledilo veliko njegovih posameznih predstavnikov, težko pride na plano, razen če se dva človeka slučajno pogovarjata o ZDA. Zakaj? Ker v naši kulturi nacionalna ideja absorbira posameznika. Sanje posameznika ostanejo nekje na dnu prioritet. Zato je ta fraza o sanjah naroda tako ameriška.
Rusko mentaliteto so oblikovali zgodovinski procesi, ki so spodbudili pomanjkanje motivacije, to še krepi odsotnost obljube o poštenem plačilu za posameznikove napore. Za razliko od Amerike imamo samo kolektivno pot nacije, ki naj bi (teoretično) kolektivno osrečila vse nas skupaj – to je zelo vzhodnjaški pristop.
A ker je Rusija geografsko (in posledično tudi kulturno) ukleščena med Vzhodom in Zahodom, smo Rusi nagnjeni tudi k neuboganju in uporu. A naše »iskanje sreče« kot posameznikov in osebnih koristi ne sovpada z nacionalno idejo, ampak s poskusi premagovanja sistemskih krivic – sam se znajdi in morda prideš do enakih materialističnih rezultatov kot v zahodni kapitalistični državi: dober avto, hiša ali kateregakoli že drugega imetja. Rusi smo po naravi grabežljivci, ki si radi priborimo svoj delež, samo tega za razliko od Američanov ne zapišemo v svojo ustavo.
Zato zame poseben koncept »ruskih sanj« ne obstaja. Obstajajo samo želje po obogatitvi, ki jih najdemo pri kateremkoli človeku.
O čem pa sanjajo Rusi, kadar spijo? Preberite tukaj.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
