Arhipelag Svalbard na severnem tečaju je del Norveške, vendar je po mednarodnih sporazumih na tem ozemlju tudi več ruskih naselij. In ravno tukaj, na 78 stopinjah severne širine, stoji najbolj severna pravoslavna cerkev.
Cerkev je bila postavljena po letalski nesreči
Ilja Varlamov (CC-BY-SA 4.0)
Leta 1920 je bil na pariški konferenci podpisan sporazum o posebnem statusu Svalbarda: zagotovil je suverenost Norveške, omogočil pa je gospodarske in znanstvene dejavnosti drugih držav. Zgodilo pa se je tako, da je poleg Norveške na teh območjih prisotna le še Rusija. Obe državi sta skoraj do konca 20. stoletja tukaj kopali premog, sčasoma pa so se rezerve izčrpavale, in se ekonomsko ni več splačalo. Rudniki so se začeli zapirati. Danes je tukaj ostalo več norveških mest (največje Longyearbyen s 2000 prebivalci), pa tudi rusko mesto Barentsburg, kjer živi približno 500 ljudi. Večinoma so vsi rudarji, ki že od sovjetske dobe živijo tukaj z družinami, kot tudi sezonski delavci. Nadaljujejo s kopanjem premoga (za domačo porabo), delajo pa tudi v turizmu - ponujajo izlete po zapuščenih vaseh in obali Barentsovega morja.
Mihail Voskresenskij / Sputnik
Leta 1996 se je na otočju zgodila grozljiva letalska nesreča: ob pristanku je letalo Tu-154M iz Moskve, ki je prevažalo rudarje podjetja "Arktikugol", trčilo v goro in vseh 141 ljudi na letalu je umrlo. V spomin na to tragedijo so v mestu postavili kapelo Odrešenika čudežne podobe in hišno cerkev Marijinega vnebovzetja v tamkajšnjem domu kulture.
V Barentsburgu še vedno ni stalnega pravoslavnega duhovnika, vseeno pa ob praznikih potekajo maše. Ruska pravoslavna cerkev večkrat na leto tja pošlje duhovnike. Eden prvih je bil sedanji patriarh Kiril, takratni metropolit Smolenski in Kaliningradski: leta 1997 je ob obletnici letalske nesreče prišel posvetititi cerkev.
Tukaj ni ateistov
Sergej Mamontov / Sputnik
"Ljudje so tukaj zelo odprti in prijazni. Ko grem v vas, se veliko ljudi obrne k meni, me sprašujejo, celo prosijo za blagoslov, " je dejal pravoslavni nadškof Andrej Bliznjuk, ki je prišel v Barentsburg leta 2013." Ne glede na to, koliko sem govoril, še nisem srečal niti enega ateista. So ljudje, ki dvomijo, ki jih mučijo težka vprašanja: nekomu je umrla žena, nekoga je zapustil mož, in precej trpijo in iščejo podporo. "
Na arhipelag duhovnik pride sam - pošiljati nekaj ljudi je precej drago. Toda lokalni prebivalci pomagajo pri opravljanju božjih služb: pomagajo pri oltarju kot tudi s petjem. Med liturgijo ponavadi berejo molitve za rudarje, ki so tukaj umrli.
Getty Images
Toda poleg služenja v cerkvi se duhovniki spuščajo tudi v rudnike Barentsburga. In ne samo, da bi se družili z delavci premogovnika. Po besedah očeta Andreja so ga lokalni prebivalci pozvali, naj posveti rudnike, kjer se pogosto pojavljajo propadi in požari. "Eden zadnjih dni bivanja na arhipelagu sem rudnik posvetil v več fazah. Najprej sem posvetil prostore na površini, transporterje, termoelektrarne itd. Nato sem se spustil do oznake -260 metrov: posvetil sem žičnico in orodje. Med fazami sem prišel razjasniti čas mojega spuščanja v jamo do globine -515 m. V tem trenutku je prišlo sporočilo o sesutju rudnika na tistih območjih, kjer so bili delavci. Od leta 2008 še ni bilo smrtnih primerov! Glavni inženir je ugotovil okoliščine v sili in dejal, ves vesel: "Nekaj je na tem! Ljudje so pravočasno zapustili mesto pred sesutjem!".
Z luteransko pomočjo
Legion Media
Kadar v Barentsburgu ni ruskega duhovnika, vernikom pomaga luterantski opat Svalbardske cerkve v norveškem Longyearbyenu, ki leži le nekaj kilometrov od ruskega mesta. Nihče nikogar ne skuša spreobrniti. Poleg tega je luteranska cerkev pravoslavnim vernikom podarila nekaj škatel Biblije v ruščini in ohranja prijateljske odnose s sosedi. Saj drugače tudi ne more biti na tem mestu na robu zemlje!