Ljubezen v času koronavirusa: 3 ruske zgodbe

Getty Images
Za ljubezen je človek pripravljen tvegati in koronavirus ni pri tem nobena ovira.

Pjotr Kozjubenko, 31 let, specialist na področju energetike, Murmansk

Bilo mi je na smrt dolgčas, deskal sem po Tinderju, gledal vse te punce brez posebnega zanimanja. Nato sem zagledal njo: rjave oči, temni kodrasti lasje. Takoj me je prevzela in na zaslonu sem podrsal v desno. Občutek je bil obojestranski, saj sva se takoj ujela. Iz nekega razloga sem pomislil, da je ona tista ta prava.

Pogovor sva začela s preprostim »Živjo, kako si?«, končala z debatami o karanteni in drugih absurdih, s katerimi se soočamo v življenju. Med nama je bila takoj neka kemija, težko to opišem. Po treh dneh mi je bilo jasno, da si jo res želim spoznati v živo, zato sem jo povabil ven.

Ni bilo dosti možnosti, kje bi se lahko dobila. Vse kavarne so še vedno zaprte, enako drugi kraji za preživljanje prostega časa. Za povrh je še snežilo. A je ona prevzela pobudo in me povabila k sebi. Toda le pod pogojem, da bom spoštoval smernice glede varne razdalje in druge previdnostne ukrepe. Nisem imel kaj dosti za početi, zato sem si nadel masko in rokavice, kupil rože in odšel k njej.

Sedela je meter in pol proč od mene, po pravilih. Bila sva kot dva idiota, vsak na svojem nasprotnem koncu majhne kuhinje, vsake toliko časa sva si dvignila masko, da sva srebrala kavo, ampak pogovarjala sva se o vseh mogočih rečeh. Z njo mi je bilo povsem lagodno, za pandemijo mi je bilo čisto vseeno. Kot da so se vse življenjske skrbi umaknile v ozadje.

Čez teden sva imela pet zmenkov, cele dneve sva klepetala, gledala filme in igrala družabne igre, nikoli mi ni bilo dolgčas. Čez en teden nisem več zdržal in sem predlagal, da začneva s pravimi zmenki, kot se spodobi. Z veseljem je pristala.

Še vedno se spoznavava, a upam na najboljše!

Julija Gribkova, 33 let, vodja projektov za področje PR in В2В, Moskva

Konec marca smo praznovali prijateljev rojstni dan. To je bil vznemirljiv dogodek, glede na to, da smo vsi kršili navodila oblasti glede samoizolacije. Seveda takrat še nihče ni vedel, kako se bodo stvari odvijale naprej, zato nihče ni bil prestrašen ob ideji, da bi imeli zabavo na domu.

Takrat sem ga spoznala: pameten, privlačen, imel je vse potrebno, takoj sva se ujela. Preskočila je iskrica, izmenjala sva si številke, kmalu sva začela klepetati v Zoomu in na drugih spletnih mestih. Čez en teden sva se odločila, da greva ven na zmenek.

Takrat so bili parki že zaprti, zato je preprosto prišel na moj konec in sva se družila. Ni bilo še treba nositi mask in rokavic, a sva vseeno dobivala nejevoljne poglede mimoidočih policistov, ki bi lahko zlahka prišli do naju in zahtevali dokumente, a se to na srečo ni zgodilo.

Po sprehodu sva se odločila, da greva k meni, saj sva oba bila lačna. Preko aplikacije sva naročila hamburgerje.

Te dni se običajno srečujeva pri nekom izmed naju. Oba veliko bereva in razpravljava o literaturi. Izkazalo se je, da je pozoren bralec in inteligenten moški. Ravno en dan sva razpravljala o [socialnem psihologu] Erichu Frommu.

To sploh ni lahko leto zame: ločitev, zamenjava službe in selitev. Ko so uvedli še pravila glede samoizolacije, sem se v šali spraševala: »Kako težko bi bilo zdaj dobiti moža, ko so vse pozaprli?«

Izkazalo se je, da se tudi med osamitvijo življenje ne konča in da je, kot pravi znani rek, vsak svoje sreče kovač.

Nihče ne ve, kaj nas čaka za vogalom. Ženitne posredovalnice trenutno ne delajo in težko se pride do zaročnega prstana. Bomo videli, kako se bodo stvari razvijale in kaj se bo zgodilo konec poletja. Po drugi strani se lahko poročiš kar takoj zdaj – kot da bo kdo opazil – še prihraniš, ker nimaš drage poroke in prstanov. Pod medicinskimi rokavicami jih tako in tako nihče ne bi videl.

Olga Maksimova, 30 let, strokovnjakinja za mrežni marketing, Murmansk

On mi je pisal prvi, potem ko me je našel na seznamu prijateljev svojega prijatelja – klasičen način za spoznavanje novih oseb na družbenih omrežjih. Teh spletnih stvari se jaz običajno ne grem, sploh zato, ker imam otroka, ki mi pobere ves čas. Ampak takrat sem se počutila res potrto, najbrž zaradi pandemije, pa sem se odzvala. Beseda je dala besedo in že sva klepetala več ur, pogovarjala sva se o vsem in o ničemer hkrati.

Pritegnil me je s svojo skromnostjo, pozitivno naravnanostjo in ljubeznijo do branja. Takoj sem dobila občutek, da se pogovarjam s sorodno dušo. Zame to ni tipična situacija.

Pogovarjala sva se še dva ali tri tedne, dokler me ni povabil ven. Namesto običajnega kina ali restavracije sva se odločila za piknik v gozdu blizu najinega doma. Sneg se še ni povsem stopil, zato sva hrano položila na veliko ploščato skalo. Nisva upoštevala pravil glede varne razdalje, če ne štejem razkuževanja rok pred jedjo.

Bil je sončen dan in štiri ure sva se pogovarjala o tem, kaj sva želela postati kot otroka, o družini in o življenju. V nekaj dneh nama je bilo jasno, da nočeva biti narazen, in začela sva živeti skupaj. Naj bo še tako čudno, sin se je na to spremembo odzval mirno, niti moj fant nikoli ni imel nič proti.

Najin odnos vendarle traja šele en mesec. Težko je reči, kaj se bo izcimilo iz tega, a še naprej gledava v isto smer in se razumeva tudi skoraj brez izrečenih besed. To ne pomeni, da živiva idealno življenje, imava tudi kakšne nesporazume in majhne prepire, a se učiva sprejeti drug drugega z vsemi najinimi napakami. Upam, da bo to, kar imava, prestalo celotno epidemijo in se bo najin odnos samo še okrepil.

Pa še malo ruske ljubezni za vas, dragi bralci in bralke: Ruske ljubezenske fraze v 5 minutah

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke