Zli duhovi, v katere so verjeli stari Slovani

Jegor Baranov/Sreda, 2019
Kdo povzroča nenavadno škripanje in odpiranje vrat in od kod izvirajo bitja, na katera lahko naletimo v temni noči? V slovanski mitologiji so te stvari predstavljene na slednji način.

Starodavni Slovani so verjeli, da za vsako boleznijo, neuspehom in naravno nesrečo stojijo sile iz onostranstva: demoni, živi mrtveci in drugi zli duhovi. Bivajo na meji (med svetom 'živih' in 'mrtvih'): le ta je lahko v obliki fizične meje, kot prag, most, križišče ali v obliki časovne meje: polnoč, poldan, polna luna. In če si ne želite težav, je bolje, da se izognete tem "nečistim" mestom in časovnim trenutkom. Vendar tudi v primeru srečanja z zlim duhom so stari Slovani vedno našli primerno rešitev.

Barabaška

Začnimo z majhnimi hišnimi potegavščinami. Če se vam kdaj zazdi, da nekdo ponoči hodi po vaši kuhinji ali trka na vrata, ste morda imeli na obisku barabaško. Tako so Slovani imenovali različna bitja (podobna duhcem), ki naj bi živeli poleg ljudi in jih zabavali, zlasti otroke. V nekaterih primerih so barabaške ljudem celo kazale sanje iz podzemlja. Pravijo, da je bilo treba najprej prositi za pomoč svojega domovoja (hišnega duha), preden bi se lahko soočil z njimi.

Ančutka

Majhni hudički, ki so se naselili v hiši, v banji, v močvirju ali v gozdu. Niso bili le šarlatani, temveč so bili v službi "starejšega" zla. Najbolj nedolžna stvar, ki so jo storili, je bilo, da so vam raztrgali obleke ali pomešali pare nogavic. Nikoli nisi smel izgovoriti njihovega imena, sicer bi jih lahko povabil noter. Da bi se jih znebili,  ste jim morali pokazati figo ali stožec (ena izmed ruskih kretenj, ki jih razumejo samo Rusi). In še par kletvic za dodatek.

Enooko Liho

"Ne zbudi liho, dokler je še tiho!" Ta ruski pregovor v resnici skriva grozljiv pomen. V ruščini je beseda liho sinonim za besedo "težava". In tako so ljudje poimenovali zlobno bitje z enim očesom, čigar videz je bil znanitelj smrti. Videli so ga tisti, ki so včasih grdo govorili o drugih ali počeli slabe stvari.

Lešij

Pri Rusih je lešij veljal za čuvaja gozdov, bil je pravi gozdni duh. On je bil tisti, ki je zavajal popotnike, da so se izgubili in za vedno ostali v njegovi lasti. Najbolj grozno prekletstvo za Slovane je bilo poslati nekoga k njemu. Pravili so, da je ta duh običajno neviden, toda če je le hotel, je lahko prevzel kakršno koli obliko. Za miroljubno pot in varno prečkanje gozda ste morali s seboj vzeti darilo, in predvsem ne škodovati gozdu.

Poleg njega so v gozdu živele tudi mavke, nemirne duše deklet, ki so ravno tako vabile ljudi v močvirja in grape. Najbolj aktivne so bile na vrhuncu dneva ali noči, zato je bilo bolje, da se v tem času raje izognete gozdu ali neznanim potem.

Vodjanoj in njegov bend

Slovani so ponavadi prikazovali botra 'vodnega kraljestva' kot starca z ribjim repom in brado, zapleteno v blato. Utopljence je odpeljal v svoj podvodni svet in Slovani so verjeli, da se po sončnem zahodu ne sme plavati, da vas ne bi ujel. Utopljene ženske so po smrti pogosto postale morske deklice. Ta na videz prijetna dekleta so si želela le eno stvar: povečati število podvodnih živih mrtvecev, zato so neumorno vabile ljudi v vodo.

Upir

To je bil vstali mrtvec, ki je umrl nenaravne smrti. In kaj je bil njegov namen? Seveda, popiti vašo kri in ukrasti dušo. V nekaterih virih so ga imenovali goul ali krvoses. Na splošno je bil nekaj takšnega kot slovanski vampir. Za spopad z njim je bilo potrebno imeti s seboj oster kol iz trepetlike in križ.

Vij

Starodavno zlo, ki je vladalo nad vsemi zlimi duhovi. Kot je v istoimenskem romanu zapisal Nikolaj Gogol, "dvignite moje veke, ne vidim," je zaklical Vij svojim spremljevalcem (po prepričanju so Vijeve veke segale do tal). Mogoče niti ni bilo tako slabo, da ni videl, saj bi lahko ubil le z enim samim pogledom. In vse naravne nesreče so bile na splošno njegovo delo. Pravili so, da se bodo pred njim rešili le močni in pravični ljudje.

Zmej Gorinič

Ogromen triglavi ogenj bruhajoči zmaj (ki mu lahko odsekaš eno glavo in druga takoj zraste) je varoval Kalinov most, mejo med svetom živih in mrtvih, tako da je ni mogel nihče prečkati. O njem so krožile različne govorice - da je lahko ukradel mlade dame, zažgal vasi in morda celo imel Vijeve obnovitvene moči. V vsaki regiji so mu pripisovali različne lastnosti.
Kljub temu je veliko ljudi verjelo, da ima človeški glas in da lahko govorite z njim. In če so mu vaše besede ugajale, vas je spustil.

Jaga Baba

Stara čarovnica, ki je živela v koči na kurjih nožicah in letela v možnarju na metli, je bila zelo priljubljena v ruskih ljudskih pravljicah. Tudi bogatirji so prišli k njej in spraševali za pot, ona pa bi jih najraje pojedla.

Na splošno je bila Jaga Baba vodnik iz sveta živih v svet mrtvih. Ena od njenih nog je bila le kost za premik iz enega sveta v drugega. V ruskih pravljicah je potovanje v podzemlje pomenilo tudi prenovo: bogatir je ob srečanju z Jago moral izvesti nekatere obrede (umivanje, uživanje njene “zagrobne” hrane, odgovarjanje na težka vprašanja), da bi lahko zapustil kočo kot popolnoma nova oseba.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke