26-letni policist Makar živi v majhnem mestecu Železnogorsk-Ilimski, približno 1.000 km po cesti iz Irkutska. Decembra je dobil dva tedna dopusta, zato je imel mnogo prostega časa. Zgodaj zjutraj 18. decembra je stopil iz majhnega panelnega stanovanjskega bloka in tresoč izdihnil oblak pare – zunaj je bilo 23 stopinj pod ničlo. Odpravil se je do svojega avta, zagrel motor in 14 ur kasneje proti večeru prispel na letališče v Irkutsku. Let do moskovskega letališča Šeremetjevo je trajal še šest in pol ure. Po kratkem postanku se je (z letalom) namenil do letališča Vnukovo, ki je prav tako v Moskvi. Celotno dotedanje potovanje je trajalo več kot en dan, nakar je ob 7:30, pol ure pred vkrcanjem za naslednji let je že stal v čakalnici.
"In veste kaj? Sploh nisem bil edini, zato sem se moral postaviti v vrsto," razlaga Makar z utrujenim glasom.
Sem je iz Irkutska pripotoval le zavoljo 90-minutnega panoramskega poleta z letalom ruskega nizkocenovnika Pobjeda, ki ga organizira Aleksej Kočemasov, pilot in voditelj podkasta Nebonutje (Zračna norost), posvečenega ruskemu letalstvu. Po vzletu iz Vnukova letalo obkroži Moskvo in se vrne nazaj na izhodišče.
Kako se je to začelo in zakaj Makar in drugi potniki pripotujejo iz daljnih krajev, zato da bi takoj zatem znova poleteli "nikamor"?
Letalska karta od Vnukova do Vnukova stane 7.500 rubljev (okoli 100 evrov). Decembra lahko za ta denar letite iz Moskve v mnoga ruska mesta, ki so oddaljena manj kot šest ur. Kljub ceni so bile karte za "polet nikamor" razprodane v nekaj minutah.
"Vse karte so bile prodane v trenu očesa"; "Uspelo mi je, hura!"; "Vse je razprodano. A se bodo karte zopet prodajale?" in podobne komentarje smo lahko zasledili na podkastovem Instagram profilu na dan prodaje. Zaradi visokega povpraševanja je bil naslednji dan organiziran še en let in karte so bile razprodane prav tako hitro.
Kot pravi Makar ni nobeno naključje, da so srečni imetniki letalskih kart stali v vrsti že preden se je vkrcanje sploh začelo. Pri nakupu karte namreč ni bilo mogoče rezervirati sedeža, zato si je vsak želel zagotoviti sedež pri oknu. Nihče s sabo ni imel težkih kovčkov ali torb, kvečjemu kak majhen nahrbtnik.
"Za večino navadnih ljudi je letalo zgolj sredstvo za hitro potovanje iz kraja v kraj, za nas pa je polet dogodivščina," razloži Makar.
Po prijavi (check-in) se je eni od potnic, 34-letni inženirki kemije Olgi Pavlovski, tako mudilo na letalo, da se je v naglici pomotoma znašla v coni za mednarodne polete.
"Trajalo je nekaj minut, da sem letališkemu osebju razložila, zakaj letim iz Vnukova v Vnukovo. Mislili so, da gre za napako. Nato sem jim pokazala torbo z majhnimi spominki, ki so mi jo dali ob prijavi – poglejte, sem ena od navdušenk Zračne norosti. Ko so dojeli, za kaj gre, so se pošteno nasmejali," pravi Pavlovskaja.
Vkrcanje na Boeing 737-800 je potekalo kakor ob vsakem običajnem poletu brez razlike. Potniki so se lahko fotografirali z organizatorjem Aleksejem Kočemasovom in drugimi člani posadke. Tega letalska družba Pobjeda sicer na običajnih letih ne dovoli.
Polet kot tak je bil organiziran v stilu predavanja o letalstvu. Pilot Kočemasov je sedel, kjer navadno sedijo stevardese, in uro in pol preko sistema za naslavljanje potnikov razlagal, zakaj motorji včasih vibrirajo, zakaj pozimi v letala natakajo tekočine in kaj se dogaja med poletom.
"Po navadi se med letom neprestano nekaj dogaja – nekaj se trese, slišite lahko čudna obvestila s skrivnostnimi kodami in ne veste, ali bi se bali, ali ne. A tukaj je bilo vse razloženo in počutil si se popolnoma sproščeno. Menim, da bi vsi poleti morali potekati na ta način," meni Pavlovskaja.
Med predavanjem je letalo preletelo zgodovinska mesteca ob Zlatem prstanu, ki pa so bila žal skrita pod oblaki.
"Ko pa smo se dvignili nad oblake in zagledali svetlo sončno svetlobo, so se mi zasolzile oči – dojela sem, kako dolgo že nisem videla sončne svetlobe in kako zelo sem pogrešala letenje. Takoj sem se počutila, kakor da sem vstopila v nek drug svet, kjer bom našla mir," svojo izkušnjo razlaga ena od potnic Vera Timofejčeva, sicer stilistka iz Moskve.
Po predavanju je Kočemasov razdelil avtograme in odgovarjal na vprašanja o poletu ter podelil celo nekaj nagrad v nagradni igri, med drugim pilotsko uro.
"Seveda nisem ničesar dobil. Uro si je priigral potnik v drugem sedežu," žalostno priznava Makar.
Pristanek je moralo letalo prvič prekiniti, ker steze niso pravočasno sprostili, pravi 24-letni IT strokovnjak Pavel iz Moskve.
"Začeli smo pristanek, kmalu je sledil stik s tlemi in Aleksej nam je razlagal o podvozju. Nato pa je letalo naenkrat začelo močno pospeševati in nabirati višino! Brez da bi prekinil svoje predavanje, je Aleksej mirno oznanil: ''Zdaj ste priča primeru, ko mora letalo še en krog zaradi neuspešnega pristanka.'' Kaj takega se mi je zgodilo prvič v življenju, nakup karte se je splačal že samo zaradi tega," pravi Pavel.
Celo po pristanku se potnikom ni mudilo k izhodu. Ostali so na letalu, da se fotografirajo s Kočemasovom, pilotom in stevardesami, ter da vprašajo, kdaj bo organiziran naslednji polet in ali bi se kaj podobnega dalo organizirati na severu za opazovanje severnega sija.
"Leteti sem začel že v mladih letih. V Irkutsk smo takrat leteli še z letali Jak-40. Še vedno se spominjam okroglih oken. Spomnim se vonja po kerozinu in ceneni sovjetski plastiki v kabini Tu-154. Užival sem celo v letalski hrani … Zame kot otroka je bil vsak polet razlog za veselje," se spominja Makar med razlaganjem svoje ljubezni do letenja.
Z leti se je njegovo zanimanje za letala samo še povečalo, a znancem se je zdelo njegovo navdušenje nekoliko čudaško. Po služenju vojske se je odločil izučiti za pilota, a si je premislil, ko je v lokalnem letalskem klubu izvedel, koliko takšen tečaj stane.
"Ugotovil sem, da bo bolje, če preživim več časa v zraku kot potnik za manj denarja," razloži Makar.
Pavel, IT-jevec iz Moskve, pravi, da je bilo na letalu mnogo programerjev. Po njegovem mnogi ljudje, ki delajo v "sedečih" poklicih, v letenju vidijo nekakšno svobodo, med vzletom pa doživijo nekakšen pustolovski občutek.
"Začel sem v padalskem klubu, kjer smo skakali iz letal, nato pa sem razvil neustavljivo željo, da postanem pilot. V tem poklicu sem od nekdaj videl nekaj nebeškega. Trenutno vadim z jadrilico, saj je pridobitev pilotske licence predraga. A upam, da si bom nekoč izpolnil tudi te sanje," tako Pavel.
Med potniki na panoramskem poletu je bilo nemalo otrok pilotov.
"Bila sem dobesedno rojena in vzgajana v letalski akademiji," pravi stilistka Vera. "Medtem ko so moje sošolce uspavali z uspavankami, sem jaz zaspala ob zvokih brnenja letalskih motorjev. Naša nastanitev je bila namreč čist ob vzletni stezi in zame je to bilo kot uspavanka."
35-letno Nadeždo, zdravnico z oddelka za reanimacijo, ki je svoj čas delala v letalski zdravstveni službi, je za letenje navdušil družinski prijatelj – pilot.
"Še vedno leti, čeprav se že približuje 60. letu, in na vsakem obisku je razlagal zanimive zgodbe. Tako sem prvič videla posnetke letal s starimi sovjetskimi fotoaparati," pravi Nadežda.
Zdravnica je Rusijo prvič videla z neba na evakuacijskih poletih. Zaradi njene službe je vsak polet spremljal stres, saj je bila glavna naloga reševati življenja pacientov. A celo v teh okoliščinah je občasno pogledovala skozi okno in občudovala raznoliko pokrajino, nad katero je letela.
"Piloti so nam zmeraj govorili: ''Medtem ko letimo, glejte in uživajte.'' Tako je zame vsak polet postal nekakšno zdravilo za stres, vključno s tem panoramskim poletom. Medtem ko so se drugi pogovarjali, se šalili in se imeli lepo, sem jaz tiho sedela z nasmeškom in gledala skozi okno ter ugotavljala, da se po dolgem času zares počutim srečno," pravi Nadežda.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
