Ali se da poklicati Putina v Kremelj?

"A me zafrkavaš? Vladimir Putin me je poskušal doklicati, pa mu klica niste prevezali naprej? Kaj za vraga pa ste razmišljali?" je zakričal Donald Trump na svojega svetovalca za nacionalno varnost Michaela Flynna. To naj bi se zgodilo po besedah novinarja Petra Bergena, avtorja knjige Trump in njegovi generali: Cena kaosa, neposredno med srečanjem z britanskim premierjem, prvim srečanjem, pri katerem je Trump v Beli hiši gostil kakega tujega voditelja.

"Gospod, veste, vi dobivate ogromno klicev in trudimo se urejati, s kom se boste pogovarjali," se je opravičeval Flynn.

"Kakšne bedarije pa so to? Kako je možno, da me kliče Putin, vi pa ga ne povežete z mano?" se je razburil Trump.

V Kremlju so kasneje izrazili dvom v te navedbe: "Ne. Tehnično je nemogoče prezreti klica, ki je vnaprej dogovorjen." Mi pa bomo rekli malo drugače – nemogoče je izpustiti klic, ki ga je več dni, če ne več tednov pripravljala cela ekipa ljudi.

Nepričakovani klici ne obstajajo

Incident s Trumpom in Flynnom ne deluje preveč verodostojen, če pogledamo, kako poteka telefonska zveza s Kremljem. Preprosto vzeti službeno številko Putina in zavrteti telefon pač ne gre, četudi imate z njim odlične odnose. Prav tako tudi Putin ne bo nepričakovano poklical vas.

"Praviloma se predlog za ’telefonski pogovor’ med eno in drugo stranjo posreduje po diplomatskih kanalih – bodisi preko Ministrstva za zunanje zadeve ali njegovega predstavništva v tujini, se pravi veleposlaništva," razlaga Vladimir Ševčenko, ki je deset let vodil kremeljsko protokolarno službo. Dogovor o telefonskem pogovoru lahko vzame več ur, dni ali celo tednov – vse je odvisno od konkretne situacije.

Skoraj neposredno lahko pokliče le peščica ljudi, kot je npr. obrambni minister, ki ima na mizi starinski rumeni telefon za posebno zvezo, prav takšnega kot predsednik.

A to je samo vrh ledene gore, ki se ji reče "telefonska diplomacija".

Nobenih zasebnih pogovorov

Celoten proces se odvija na naslednji način: najprej se pošlje predlog za telefonski pogovor, nato se določita ura in tema pogovora. Praviloma se določijo tudi okvirna vprašanja. Nato ta vprašanja obdelajo pisarna Ministrstva za zunanje zadeve in druge pristojne službe. Za posamezno vprašanje je predvidenih več variant odgovorov, glede na to, v katero smer se bo odvijal pogovor.

Mimogrede, zasebnih pogovorov ni, saj protokol zahteva tolmače. Pogovor brez njih je nemogoč, tudi če oba sogovornika tekoče razumeta jezik drug drugega (izjema tukaj so samo države SND, kjer se tradicionalno uporablja ruščina).

"Danes tuje jezike govorijo praktično vsi: Angela Merkel govori in razume rusko, Vladimir Putin tekoče govori nemško in dokaj dobro tudi angleško. A eno je pogovor na štiri oči nekje v parku, nekaj drugega pa je pomemben pogovor po telefonu. Od natančnosti formulacij je odvisno mnogo: nerodni izrazi in dvoumnosti lahko imajo zelo neprijetne posledice," razlaga Ševčenko.

Tolmač med pogovorom ne sedi v Kremlju v kabinetu predsednika. "Oni po slušalkah poslušajo pogovor in ne tolmačijo simultano, temveč konsekutivno – frazo za frazo. Tako je manj verjetnosti za napake ali izpuščanje kakšne pomembne podrobnosti, s čimer bi se narobe prevedel smisel," razlaga naš drugi vir iz predsednikove administracije.

Ali se da poklicati v Kremelj?

Ko je leta 2018 takratni ukrajinski predsednik Petro Porošenko poskušal poklicati v Kremelj po incidentu v Kerški ožini, mu to ni uspelo: "Poklical sem ga, da ga vprašam, kaj se dogaja, on pa mi ni odgovoril," se je pritoževal.

Dejansko pa ni šlo za to, da bi Porošenko poklical v Krmelj in mu ne bi nihče dvignil slušalke ali prekinil klic. "Ni odgovoril" v diplomatskem svetu pomeni prejeti vljudno zavrnitev na prošnjo za pogovor. Navedejo se lahko različni razlogi: predsednik ima natrpan urnik ali pa preprosto ni dosegljiv. Lahko pa se tudi ne navede nobenega razloga, ampak preprosto "na žalost pogovor trenutno ni mogoč". Pravi razlogi so najbrž politične narave, "nedosegljiv uporabnik" pa očitno meni, da pogovor v tistem trenutku ne bi bil smiseln.

Za primer krizne situacije pa med Washingtonom in Kremljem že skoraj 60 let obstaja t. i. vroča linija. Ta se je pojavila leta 1963 po kubanski raketni krizi, ki je skoraj privedla k jedrskemu spopadu med ZDA in ZSSR, in od takrat naprej obstaja, zato da bi se lahko voditelja obeh držav v primeru nevarnosti vojaškega spopada po hitrem postopku povezala. Resda pa to ni telefon. Najprej je vroča linija bil teleprinter, nato faks, danes pa je to poseben, dobro zavarovan računalniški kanal. 

Signal potuje preko satelita, linija pa je odprta konstantno. Dežurni operaterji so v primeru nuje zmožni Belo hišo in Kremelj povezati v nekaj minutah. Za preverjanje delovanja linije se po njej neprestano pretakajo dela književnih klasikov.

Linija je bila aktivno v uporabi v času arabsko-izraelskih vojn leta 1967 in 1973, indijsko-pakistanskega konflikta leta 1971 ter sovjetske intervencije v Afganistanu leta 1979. Zadnji primer, za katerega vemo, da je bila linija uporabljena, je bilo oktobra leta 2016, ko je Barack Obama protestno "poklical" zaradi domnevnega ruskega vmešavanja v ameriške volitve.