Vzdolž obale v mrežastih ograjenih prostorih živijo delfini velike pliskavke. Tudi če so zaprti, lahko s pomočjo svojega naravnega sonarja še vedno zaznajo kateri koli podvodni predmet v polmeru pol kilometra. To je tudi razlog, da so tukaj.
Ko zazna plavalce v vodi, delfin pritisne na posebno pedal in v zrak se dvigne signalna raketa. Nato se delfin dvigne iz vode z nosom, usmerjenim na približno lokacijo "obiskovalca". Nato pritisne na drugo pedal in ohišje se odpre. Delfin pohiti do cilja in ga nevtralizira.
To je tipičen "delovni" scenarij za delfine, usposobljene za vojaške namene. To je ena od mnogih stvari, ki jih je naučila mlada deklica Galina Šurepova - nekdanja nacistična ujetnica in hči sovjetskega oficirja.
Šurepova je bila stara tri leta, ko se je začela druga svetovna vojna. "Živeli smo na meji, v Litvi. Pol ure po začetku vojne so bili Nemci že v našem mestu Vilkaviškis. Našo hišo je zadela bomba," se je spominjala.
Njen oče, vodja posebnega oddelka sovjetske obveščevalne službe, je utrpel kontuzijske poškodbe in je bil nezavesten evakuiran v zaledje skupaj z vsemi najvišjimi funkcionarji komunistične partije. Galina, njena osemnajstmesečna sestra in njuna mama so ostale v ozadju.
Vendar jih je nekdo obsodil in Nemcem sporočil, da gre za družino sovjetskega častnika. Njihovo mamo Aleksandro Fjodorovno so takoj poslali v koncentracijsko taborišče v Nemčijo, deklici, ki sta bili ocenjeni kot primerno zdravi, pa so izbrali v krvodajalsko skupino Pflaume, kjer so njuno kri uporabljali za transfuzijo ranjenim nemškim vojakom.
Galina Šurepova
A. Malečkin/The XXI Century National Film Studio Center, 2007Po vojni so ju poslali v sirotišnico, kjer sta bili dekleti fizično in psihično zlorabljeni. "Nekoč me je nemški direktor sirotišnice pretepel in mi zlomil roko, ker sem lizala ovitek od margarine in ga delila z ostalimi puncami," se je spominjala Galina.
Ves ta čas ju njuna oče in mati (ki je preživela koncentracijsko taborišče) nista nehala iskati, kljub temu, da je bil odgovor NDR na njuno poizvedbo nedvoumen: Deklici Šurepova sta končali v krvodajalski skupini Pflaume in sta bili kasneje sežgani v pečeh koncentracijskega taborišča.
Kljub temu sta njuna starša še naprej iskali deklici - in na koncu sta jih našla, a šele osem let pozneje. Na enem od seznamov otrok, ki so jih vrnili iz Nemčije, sta bili dekleti, ki sta bili identificirani po ujemajočih se datumih rojstva. Deklicam so spremenili imena in priimke in v tem času sta pozabili ruski jezik, a starša sta bila prepričana, da gre za sestri Šurepovi.
Po končani šoli se je Galina vpisala na Leningrajski inštitut za fizično kulturo, kjer je odkrila strast do podvodnega športa. Po enoletnem treningu je bila že sovjetska prvakinja v podvodnem potapljanju.
Enega od tekmovanj se je udeležila režiserka filmskih kastingov, ki je iskala športnico za kaskadersko dvojnico v filmu Človek amfibija (1961) - prvi sovjetski uspešnici po pretekli Stalinovi dobi. S svojo profesionalnostjo in videzom je Galina dobila vlogo. Film je postal najbolj donosni sovjetski film.
Šurepova pa se ni lotila filmske kariere. Odrekla se je stanovanju in službi v Leningradu in prepotovala 6000 kilometrov na Sahalin, da bi bila na oceanu. Tu je odprla prvi podvodni potapljaški center in nastopila v dokumentarnem filmu o lovu na delfine ter z grozo opazovala, kako so Sovjeti brutalno zaklali delfine in jih predelali v ribjo moko, izdelek, ki se je uporabljal za krmo goveda.
Tako je njena povezava z delfini prenehala vse do leta 1967, ko je nekega dne pozvonilo na vratih: "Odprla sem vrata in pred njimi je stal dva metra visok mornar. "Povabljeni ste na delo v mornariški center za raziskovanje delfinov v Sevastopolju. Jutri pridem po vas," se je spominjala.
Šurepova je vzela majhnega sina, tricikel in majhen kovček ter se z vojsko odpravila v zaliv Kazačja.
Vojska je iskala nekoga, ki bi vedel nekaj o morskih živalih, bil sposoben delati pod vodo in z dobro fizično vzdržljivostjo. Do poznih šestdesetih let prejšnjega stoletja so Američani že dolgo preučevali sposobnosti morskih živali za izvajanje vojaških misij, medtem ko je bil v Sovjetski zvezi napredek na tem področju počasen. Nihče ni vedel, kako je treba to narediti, in ni bilo nobenih znanstvenih raziskav, na katere bi se lahko obrnili. Kot se je izkazalo, tudi Šurepova sprva ni vedela, kako se tega lotiti.
Dneve je preživljala v vodi, ne da bi vedela, kako začeti. "Jaz sem opazovala njih in oni mene," je dejala. "Moja teža je padla na 45 kg... Potem sem nekega dne odrinila na stran nekaj morskih alg, ki so mi bile na poti. Delfin je opazoval, kaj počnem. Spet sem jih odrinila. Ponovno me je opazoval. Vrgla sem mu ribo, da bi okrepila njegovo reakcijo. Ko mi je končno potisnil nekaj morskih alg, sem ga ponovno nahranila. Tako sem okrepila refleks."
Nato so na vrsto prišli drugi predmeti – robčki in žoge. Delfini so se naučili "prinesti" kot psi, naučili so se več gest in reagirali na človeški govor.
Galina in njen sin sta dve leti živela v šotoru za dva na obali zaliva pod strogim režimom vojaškega usposabljanja. "Vključevalo je 24-urno opazovanje in bivanje ob delfinu. Kadarkoli sem imela prost trenutek, sem se ulegla in začela opazovati. Včasih je videl, da ga opazujem in je naredil stvari, ki so me zanimale, in takrat sem ga nagradila z ribo," je rekla.
Galina Šurepova je bila vpoklicana v sovjetsko mornarico kot njena prva potapljačica, njeno delo pa je bilo označeno kot strogo tajno. Leta 1967 so v zalivu Kazačja odprli prvi sovjetski vojaški oceanarij in sem pripeljali 50 delfinov velikih pliskavk. V sedemdesetih letih se je projektu pridružilo več deset znanstvenih institucij.
"Delfini in tjulnji so bili usposobljeni za številne naloge: varovanje in patruljiranje območij, odpravljanje sovražnikovih vsiljivcev in odkrivanje posebnih podvodnih predmetov," je povedal glavni vojaški trener v oceanariju v Sevastopolju Vladimir Petrušin.
"Odprava" sovražnih vsiljivcev je pomenila, da so bili delfini usposobljeni, da potapljaču odtrgajo potapljaško masko in jih povlečejo na površje. Znanstveniki so dolgo časa poskušali iz delfinov narediti morilce, a so se zelo razvite živali na tovrstni stres odzvale zelo čustveno in po napadu z nožem ali paralizirajočo iglo sabotirale nadaljnje operacije.
"Delfini so sposobni razmišljati in govoriti ter doživljati ljubezen in trpljenje. Lahko doživijo do 40 let in umrejo zaradi pljučne okužbe ali srčnega infarkta," je dejala Šurepova.
Dosegla je odlične rezultate, nekatere njene tehnike treninga pa še danes uporabljajo v delfinarijih. Šurepova je 40 let delala v vojaškem oceanariju. Performativni umetniki, igralci, kozmonavti in najvišji uradniki so si prišli ogledat razstavni program, ki ga je pripravila. Toda njeno delo je vplivalo na njeno zdravje. Ob upokojitvi so ji na nogah namestili nadomestne sklepe in je morala hoditi s pomočjo bergel. Umrla je leta 2017, stara 78 let.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
