Življenje na ruskem severu z dolgimi zimami brez sončne svetlobe ob ekstremno nizkih temperaturah in odrezanostjo od civilizacije ni za vsakogar. Pravijo, da imajo ljudje na severu povsem svoj značaj, ki kljubuje depresiji. Mnogi med njimi ne samo, da dobro prenašajo posebnosti severnega življenja, ampak znajo v njem najti tudi zadovoljstvo; uživajo v eksotični naravi in celo tečejo maratone pri -50 stopinjah.
Tanika živi v vasi Ust-Nera, ki premore nekaj več kot 4.000 prebivalcev. Vas leži blizu Ojmjakona, najhladnejšega naselja na svetu, kjer pozimi temperature pogosto padejo do -60 stopinj. Rodila se je na drugem koncu Jakutije, sem pa se je preselila z možem. "Ne predstavljam si drugačne zime, brez untov (toplih škornjev), megle, snega in svežega hladnega zraka," pravi Tanika.
Na surovo zimo tukaj navajajo že otroke; če temperatura pade pod -52 stopinj Celzija, lahko ostanejo doma samo šolarji nižjih razredov, za vse ostale ni izgovorov.
"Da, dejansko živimo v zelo ekstremnih pogojih; pri -50 in -60 pač ne moreš kar tako na sprehod. Če pa se odpraviš na daljšo pot in se ti pokvari avto, lahko zmrzneš sredi ceste."
"Narava pri nas je zelo lepa, ljudje pa dobri, preprosti in dobrohotni. Danes je bilo -28 in sijalo je sonce. Prav pomladno!" razlaga Tanika.
Jakutija je največja in najhladnejša ruska regija. Zdi se neverjetno, da pri temperaturah okoli -50 tukaj organizirajo še športne maratone. Aleksej Pestrjakov iz Jakutska, najhladnejšega večjega mesta (več kot 280.000 prebivalcev), postavljenega na večno zamrznjenih tleh, je eden teh športnikov, ki se ukvarjajo z zimskim tekom. In vreme jih niti malo ne moti.
"Nekateri se ukvarjajo z gorskim tekom, meni pa je zelo všeč tek v ekstremno nizkih temperaturah," se smeje Aleksej.
"Za nas, domačine, je -50 stopinj nekaj povsem normalnega. Morda tisti, ki smo tukaj rojeni, dobimo neko imunost in odpornost na mraz," dodaja.
Najpomembneje, kot pravi, je obleči več slojev, čez puhovko in obuti unte.
Januarja letos je sodeloval v maratonu v Ojmjakonu, ki je letos potekal tretjič. "Tja sem prispel pripravljen in opremljen, da tečem tudi pri -60 stopinjah Celzija," pravi Aleksej.
Na splošno sicer priznava, da mu mraz včasih začne najedati in si želi selitve v tople kraje. "Lani je bila temperatura cel mesec -60 stopinj, takrat ni bilo preveč prijetno. Letos je bolje, največ se je spustilo do -54 stopinj."
"Včasih je bil mraz hujši, doživel sem tudi -56, a letošnja zima je bila topla. Padlo ni niti pod -40, lani pa ni bilo manj od -53," pravi Vitas Beneta iz Norilska. Vitas je zaposlen v podjetju Nornikelj, v prostem času pa dela neverjetne fotografije Norilska in Tajmirja.
"Kaj danes še drži ljudi v Norilsku? Plače niso več tako visoke, pokojnine so primerljive s povprečnimi, tako da nekega velikega smisla selitve na sever več ni. A mesto se vseeno razvija, dela tukaj je dovolj, prihajajo novi ljudje," pravi Vitas.
Norilsk obdaja tundra, zanj so značilne polarne noči pozimi in polarni dnevi poleti, dolge zime in surovi vetrovi.
V takšnem podnebju seveda ne more zdržati vsak. Za življenje v takih pogojih je treba imeti poseben značaj. "Tukaj so mi najbolj všeč ljudje, ki se zelo razlikujejo od preostalih Rusov. So nekako bolj razumevajoči."
"Včasih si zaželiš preseliti v toplejše kraje, a ko preživiš en mesec na dopustu, te začne spet vleči nazaj. Drugje preprosto ni te severne mentalitete, pa tudi vročine ne maram," pojasnjuje Vitas.
Pevek je najbolj severno mesto v Rusiji, leži pa ob istoimenskem zalivu. Poleg mrzlih in dolgih zim domačini "uživajo" tudi v močnem vetru južaku, ki vas dobesedno pomete s tal.
Danes v mestu živi 4.500 ljudi (pred razpadom ZSSR jih je bilo 12.000), ki so zaposleni pretežno v zlatopredelovalni industriji.
"Sem sta za boljšim zaslužkom prišla že moja babica in dedek, nato pa so sem se v Pevek v starosti petih mesecev s staršema preselila še jaz," pove Jekaterina Volobujeva, ki se ukvarja s fotografiranjem.
"Kako lepo se je zjutraj zbuditi in pogledati skozi okno in glej ga, ledolomilec, ki je prinesel raznolikost v našo polarno noč in nas razveselil med zimskim spanjem!"
Na podnebje se je navadila že od otroštva: "Ko piha južak, se preprosto založimo s hrano in čakamo, da mine." Kakor dodaja, so bile zime nekoč precej hujše, podnebje pa da je stvar navade.
Življenje na Čukotki je seveda nekaj posebnega. "Pot do službe mi vzame 15-20 minut peš in imam dovolj prostega časa, da se sprehodim s psom po tundri ali pa ob obali. To me pomirja," pravi Jekaterina.
Tudi ona pravi, da imajo ljudje, ki živijo na severu, povsem drugačno mentaliteto v primerjavi s prebivalci velikih mest. Opiše jih kot "utrjene ljudi z gorečim srcem".
Do Moskve je 6.500 km, do Anadirja 650, povsod naokoli pa je tundra in nekaj manjših naselij. Bilibino je eno od najdražjih mest v Rusiji, saj se življenjske potrebščine da sem dostaviti le po zraku, letalski promet pa zaradi surovih podnebnih razmer ni zmeraj mogoč. Navadno zelje tukaj stane 4-5-krat več kot v osrednjem delu države, kruh in meso sta 2-krat dražja.
V sovjetskih časih je bilo mestece središče pridobivanja zlata in sem so "za daljnim rubljem" in bonitetami življenja na severu prihajali iz vse države. V najboljših letih je v Bilibinem živelo več kot 15.000 ljudi, danes jih je pa trikrat manj. Tukajšnje življenje ni težavno samo zaradi arktičnega podnebja, ampak tudi zaradi odročnosti od civilizacije. A mesto je kljub temu mlado, povprečna starost je 33 let.
"V Bilibinem živim že skoraj 10 let, pravi 24-letna Marina Tolmačova. Moj oče se je preselil sem zaradi dela. Po končani šoli sem spoznala moža in se odločila, da ostanem." Marina je v mestecu odprla svoj lokal, kjer peče hamburgerje in pice, na svojem blogu pa pripoveduje o življenju v severnem mestu.
"Bilibino je prijetno majhno mestece. Leži med hribi, zato tukaj ni močnih vetrov. Narava je zelo lepa! Ko pride hud mraz ga lahko celo vidiš v obliki goste megle. Imamo tudi severni sij."
Preberite še: Kakšne avtomobile vozijo v Rusiji, ko je zunaj -50 stopinj?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
