V Rusiji se krepi trend "vrnitve h koreninam". Državljani zapuščajo kamnito džunglo velikih mest in se selijo na podeželje. Sami sebe ne imenujejo "downshifters" (osebe, ki pobegnejo iz civilizacije in se odpovejo vsem prejšnjim dosežkom, op. ur.), temveč "upshifters", saj menijo, da se niso spustili navzdol, temveč ravno nasprotno, dvignili za eno stopnjo navzgor.
Anna Panihina je z možem in dvema otrokoma živela v predmestju Moskve in je bila pisarniška delavka na porodniškem dopustu. In nenadoma se je nekega lepega dne družina odpravila za vikend v majhno provincialno mesto Pereslavelj-Zalesski (37.000 prebivalcev, 133 km od Moskve) in tam tudi ostala.
"Pred petimi leti smo septembra v petek prišli na obisk k prijateljem. Najmlajša hči je bila takrat stara 9 mesecev, najstarejša pa 4 leta," pripoveduje Anna Panihina za Russia Beyond. "Zaljubila sva se v ta kraj in še isto nedeljo sva tam najela prosto hišo in ostala en mesec, nato še en in še en in tako smo živeli. In zdaj smo kupili že svojo lastno."
Anna pravi, da je bila zanje izbira mesta naključna, dobesedno so bili navdušeni nad njegovo starodavno arhitekturo in ogromnim jezerom Pleščejevo, na katerem stoji. Jezero je staro 30 tisoč let, domačini pa vsem pokažejo lokalno znamenitost "Modri kamen", ki je bil element starodavnega kulta poganov, spreminja barvo po dežju in, kot pravijo, izpolnjuje želje.
Po selitvi v rusko provinco in oddaji stanovanja v Moskvi je tudi Annin mož dobil novo službo. Andrej je že prej gradil lesene hiše, zdaj pa se je v vasi pojavila zaposlitev za krajši delovni čas: sosedje so Andreja prosili, naj naredi stopnišče in štiri postelje. Anna je na družbenem omrežju objavila fotografijo izdelkov... in naročila so se kar usula na Andreja z vseh strani. Zdaj postelje mizarske delavnice "Panihin" pošiljajo po vsej državi.
Denar od mizarskih del zadostuje za preživljanje družine in najem delavnice, čeprav so si morali za nakup hiše vseeno sposoditi denar, pravi Anna.
Pred kratkim so Panihinovi kupili lastno hišo na istem mestu blizu Pereslavlja-Zalesskega.
art_masterskayaAnna težav, s katerimi se je morala soočiti, ne obravnava kot take. Malo smo morali zategniti pasove, a prihajalo je vedno več naročil in Andreju je uspelo najeti sobo za delavnico nedaleč od doma. "Edina stvar, zaradi katere trpimo, je pomoč staršev in komunikacija z njimi. Ne marajo odhajati od doma, zato se ne vidimo tako pogosto, kot bi želeli. Vendar pa naši prijatelji pogosto ostanejo za vikend. Naša komunikacija je postala boljša in daljša, prej je bila res v naglici." pravi "mizarjeva žena", kot se imenuje Anna na družbenih omrežjih.
Nov prostor za delavnico.
art_masterskayaIzkazalo se je, da je v Pereslavelj-Zalesskem odlična infrastruktura za otroke, v šolah pa delajo odlični učitelji. To je bilo v veliki meri posledica dejstva, da se je veliko aktivnih mladih iz ruskih mest preselilo v to starodavno rusko mesto pred Panihini. Med njimi so Panihinovi zlahka našli prijatelje in podobno misleče ljudi. In kar je najpomembneje, naokoli raste skupnost istih ustvarjalnih, "pogumnih" in aktivnih ljudi, nadaljuje Anna Panihina:
"Sprva sem dobila eno prijateljico, teden kasneje pa je ta pripeljala še eno, slednja še eno. In tako se nas je nabralo 20, vsak petek imamo sestanke ob zajtrku, da si izmenjujemo izkušnje našega delovnega in ustvarjalnega življenja. Nastja, ki je prej živela na Tajskem, se ukvarja s čajnimi ceremonijami in poučuje otroke, Ira se ukvarja z jogo. Ena se ukvarja z medicino, druga z ženskimi tematikami, tretja poučuje kaligrafijo.
Poleg tega je zaradi dejstva, da je mesto majhno in provincialno, tukaj še veliko stvari, ki niso razvite in to ponuja številne priložnosti za obiskovalce. Boris Akimov je ustvaril skupnost takšnih novih obrtnikov iz vse Jaroslaveljske regije. Tukaj lahko najdete slaščičarje, keramičarje, šivilje in mizarje z lastno delavnico.
Tisti, ki so se preselili, postanejo najbolj aktiven del lokalne družbe, ne le živijo in služijo za kruh, temveč tudi dobesedno preoblikujejo prostor Pereslavlja. Lani je Anna Panihina organizirala projekt obnove zgodovinskega okolja ("Tom Sawyer Fest"). V okviru festivala so udeleženci uredili več obledelih starih hiš na glavni mestni ulici: pobrusili in pobarvali. In to nameravajo ponoviti tudi letos.
Toda mizarjeva družina in njihovi prijatelji se ne nameravajo vrniti v veliko mesto. Včasih se Panihini radi odpravijo v Moskvo "na sprehod", vendar jih drugi dan vleče nazaj. "Seveda nimamo neonskih reklam, velikih nakupovalnih centrov. Lahko pa hodiš bos po travi, piješ čisto vodo, ješ zelenjavo z vrta, domače meso. Tukaj nam je bolje," je prepričana Anna.
Marina in Aleksander Dragun sta skupaj že 19 let. Prej sta živela v Mariupolu na jugu Ukrajine, kjer sta imela trgovino z gospodinjskimi aparati. Leta 2014 je bila družina prisiljena opustiti vse in preseliti v Sankt Peterburg k sorodnikom. V "kulturni prestolnici" Rusije sta ostala tri leta: "Brez sonca, brez toplote je psihično težko preživeti v enosobnem stanovanju," pravi Marina. Nato sta se spomnila, da imata v Kurski regiji, 1,5 tisoč km od Sankt Peterburga od dedka podedovano vaško hišo. Prodala sta vse v Mariupolu in se preselila v rusko vas.
Vaška hiša je bila stara, brez vodovoda in kanalizacije, vendar je imela priklopljen plin. Prvih šest mesecev sva morala nositi vodo v vedrih iz vodnjaka in se umivati v umivalniku v kotu kuhinje. Toda postopoma se je življenje začelo izboljševati: hišo smo popravili, dodedali kopalnico in stranišče z vodo in kanalizacijo. Hkrati sta začela obdelovati velik vrt na 50 hektarjih in na tamkajšnji tržnici kupila več kokoši nesnic in petelina. "Sosedova kokoš je hodila k našemu petelinu, klicali smo jo ljubica, domov se je vračala le čez noč. In šest mesecev kasneje se je odločila, da za vedno ostane pri njem. Sosedje so nama jo dali, to je ljubezen," pravi Marina Dragun. Nista imela izkušenj z oskrbo perutnine, a so pri tem veliko pomagali sosedje. Nato sta novopečena kmeta postala precej drznejša in začela gojiti še race, po letu in pol pa tudi ovce in kozo.
"Tako je izgledala babičina hiša pred 4 leti"
Par je v blogih na družbenih omrežjih aktivno pisal o vsem, kar se jima je zgodilo, in izkazalo se je, da je ta žanr zelo povprašan. Marsikomu je bilo zanimivo spremljati, kako nekdanji meščani odkrivajo življenje na podeželju. Njihov blog se je hitro razvijal in začela sta prejemati dostojen denar od oglaševanja.
Horošejevo je velika vas, skoraj ni zapuščenih hiš. Do avtobusa v okrožnem središču je 12 km, do najbližjega velikega mesta Kursk pa še 70 km. Enkrat na teden ali dva se zakonca odpravita v mesto, da zamenjata okolje, gresta v kino in se sprostita. Marina, mimogrede, ne pozablja nase: celo na vrt hodi v oblekah, z manikuro in afriškimi kitkami.
Spoštovani bralci!
Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
