Spoštovani bralci!
Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
Električni vlak z več vagoni se v ruskem pogovornem jeziku imenuje "električka". Prvi tovrstni vlaki so se v Sovjetski zvezi pojavili konec dvajsetih let 20. stoletja, do petdesetih let 20. stoletja pa je že obstajalo ogromno omrežje električnih vlakov. V nasprotju z nočnimi vlaki in vlaki za daljše razdalje so povezovali precej kratke razdalje.
Za razliko od drugih vrst vlečnih vozil so lahko na kratkih razdaljah med postajami hitro pospeševali in zavirali. Poleg tega so bili razmeroma tihi in niso toliko onesnaževali okolja.
Nočni vlaki so imeli tri udobne razrede in mesta za spanje, medtem ko so imele "električke" (električni primestni vlaki) le en razred in navadne lesene klopi s tremi sedeži, nameščene v vrstah drug proti drugemu. V vlakih podzemne železnice pa sta bili le dve dolgi klopi, ki sta potekali vzdolž vsake strani vagona.
V sovjetskih časih so bile v notranjosti električnih vlakov lesene klopi, pozneje pa so začeli izdelovati usnjene.
Na milijone ljudi je vsak dan uporabljalo (in še vedno uporablja) "električko" za pot na delo in domov. Jutranje in večerne prometne konice so bile običajno prezasedene, tako da so se morali ljudje včasih dobesedno stisniti, da so prišli noter.
Intervali vlakov podzemne železnice v velikih mestih so bili precej minimalni - največ pet minut. Na naslednjo "električko" pa je bilo treba čakati tudi do 40 minut, zato je bilo zelo pomembno, da se je človek vanjo vkrcal.
Za jutranjo pot v službo je bilo treba vstati zelo zgodaj, saj je včasih pot v službo lahko trajala tudi do dve uri. Zato so bili speči ljudje na električki nekaj povsem običajnega.
Glede na to, da so potniki to vrsto prevoza večinoma uporabljali zjutraj in zvečer, so imeli električni vlaki ob delovnih dneh opoldansko pavzo.
Ob koncih tedna in v poletnem času pa so električni vlaki vozili pogosteje, saj so peljali na "dačo" (vikend) veliko ljudi z vsemi njihovimi pripomočki, sadikami in hišnimi ljubljenčki.
"Električka" je imela tudi zelo neformalen vzdevek - "sobaka" (v dobesednem prevodu "pes"). Kadar so ljudje želeli prihraniti denar, so na primer iz Moskve v Leningrad (zdaj Sankt Peterburg) potovali ne z nočnim vlakom, temveč ceneje: s prestopanjem na številne primestne vlake. Bil je zelo priljubljen pregovor добраться на собаках ("dobratsa na sobakah", kar pomeni "dospeti nekam na psih").
Drug animalistični vzdevek, povezan z "električko" (in tudi z drugimi vrstami javnega prevoza), je "zajac" (dobesedno "zajec"). V sovjetskih časih ni bilo vrtljivih vrat ali česa podobnega, zato so se ljudje zlahka vkrcali na "električko". In ko se je pojavil kontrolor, so ljudje brez vozovnic ("zajci") pobegnili skozi vlak in izstopili na postaji, ali pa stekli na drugo stran vagona, kjer je bil kontrolor že mimo.
Druga značilnost električnih vlakov so bili prodajalci, ki so se sprehajali po vagonih. Običajno so imeli torbe, napolnjene z neuporabnimi drobnarijami, in so delovali kot hodeča reklama, ki je glasno opisovala, kako zelo vsi potrebujejo te odlične stvari. Redni "potniki" na "električki" so bili tudi berači in potepuški glasbeniki, ki so prosili za miloščino.
"Električka" je imela pomembno vlogo tudi v družabnem življenju. Ker ni bilo veliko prostorov za druženje (niti denarja za restavracije), so ljudje uživali v skupnih potovanjih na kratkih razdaljah, na poti pa so se lahko prijetno pogovarjali (tudi o knjigah in si jih izmenjavali).
Lahko so se tudi preprosto zabavali in igrali veliko različnih iger.
Seveda so uživali tudi v petju in igranju kitare, najbolj pomembnega sovjetskega glasbenega instrumenta...
... in tudi harmonike.
Zelo malo sovjetskih ljudi je imelo avtomobile, zato se jih je zelo veliko vozilo z "električko". Če ne do službe, pa nekam za konec tedna, na "dačo" (vikend) ali zgolj na manjši izlet v naravo. Z "električko" so se odpravili na poletno gobarjenje v najbližji gozd, na zimski tek na smučeh ali pa na navaden piknik s peko na žaru.
Električni vlak je imel tako pomembno vlogo v življenju sovjetskih ljudi, da je našel svoj odsev tudi v kulturi. Ena od junakinj iz z oskarjem nagrajenega filma "Moskva ne verjame solzam" (1979) svojo ljubezen spozna prav na električnem vlaku.
Najbolj znano delo, ki hvali električni vlak, pa je roman "Moskva-Petuški" Venedikta Jerofejeva. Gre za sovjetsko "Odisejado", v kateri junak potuje iz Moskve na postajo Petuški (proga še vedno obratuje) k svoji ljubljeni ženski, na vlaku pa srečuje različne ljudi, pije in se z njimi pogovarja. Zelo filozofski in konceptualni roman, ki prikazuje razširjen tip sovjetskega moškega: popivajočega intelektualca.
Prav tako bi bilo pošteno reči, da je veliko ljudi sovražilo "električko", ker je pogosto tam zelo smrdelo, pa tudi zaradi vseh pijanih in spečih ljudi ter beračev (ki so tam skoraj živeli). In ja, električni vlak bi lahko bil videti takole...
In če človek ni našel prostora v vagonu, je lahko ves čas potovanja stal v prenatrpanem preddverju vlaka (v ruščini t. i. "tambur"), kjer so ljudje celo kadili.
In še... Na celotnem vlaku sta bili le dve stranišči, in sicer na samem začetku in na samem koncu. In skoraj vedno sta bili v slabem stanju!
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
