Pes samojed je najstarejša avtohtona pasma, ki je bila tisočletja spremljevalec domorodnih severnih ljudstev Rusije, danes pa je še vedno zelo priljubljena tako med Rusi kot v tujini. Navsezadnje je to najbolj prijazen in družaben pes!
Ime samojed so ti psi so dobili po samojedskih ljudstvih - prednikih Nencev, Encev, Nganasanov in drugih ljudstev Urala in Sibirije. Beseda samojed po eni različici pomeni "dežela Samijev" ("same-jedne"), po drugi pa ljudstvo, ki živi izolirano ("samo edini"). Včasih pa se pojavlja trditev (ki ni znanstveno utemeljena), da se psi samojedi tako imenujejo zato, ker se, ko so pripeti na narte (sani), njihovo belo krzno zlije s snegom in je videti, kot da sani peljejo kar same (v ruščini to zveni kot "sani jedut sami", iz česar tudi izpeljanka imena, op. ur.).
Toda čisti beli psi so pravzaprav že sodobne pasem, ki so jih rejci pridobili pri vzreji. Prvotno so imeli samojedi tudi rjave in črne pike, podobni so bili neneškim lajkam, ki so bili prav tako spremljevalci nomadskih rejcev severnih jelenov v tajgi in tundri. Po eni od različic so starodavna samojedska ljudstva v dobi poledenitve (pred več kot 12 tisoč leti) uspela udomačiti belega polarnega volka, ki je živel v arktičnih širinah. Pozneje so se asimilirali in navadili na ljudi ter izgubili svoje divje lastnosti.
Sodobni samojedi kot pasma so bili vzrejeni iz lajke s polotoka Jamal (severno od zahodne Sibirije) na prelomu 19. in 20. stoletja. To je bil čas mednarodnih odprav na Arktiko. Prvi trije psi, ki jih je zoolog Ernst Kilbrun Scott odpeljal v Anglijo, so postali ustanovitelji uradne pasme. Scott je leta 1909 ustanovil prvi klub samojedov, kjer je bil sprejet standard pasme. Pozneje so se samojedi razširili v gospodinjstvih v Evropi, Rusiji in na drugih celinah. Vse to je povezano z njihovo neverjetno prijaznostjo.
Danes je običajno pse razvrščati glede na njihov namen: nekatere pasme varujejo hišo, druge pomagajo pri lovu, nekatere pomagajo pri delu, tretje pa so le okrasni psi. Samojeda običajno označujejo kot vprežnega psa, vendar to le delno drži. V davnih časih, zlasti na skrajnem severu, so pse potrebovali dobesedno za vse. Tako so jih privezali na narte in odpeljali v tundro, da so pomagali slediti jelenom in opozarjali na divje živali.
Samojede so uporabljali tudi kot varuške za otroke. Čez noč so spali v šotoru, otroci pa so lahko spali na njih, kot na blazini. Če objamete samojeda, se zdi, kot da bi zamrznil, da ne bi motil osebe, ki počiva. Samojedi so zelo redko agresivni, zato niso primerni za vlogo psa čuvaja, lahko pa boleče ugriznejo, če je v nevarnosti otrok lastnika.
Samojed je družaben pes in je bil v preteklosti navajen živeti v veliki družini z odraslimi, otroki in drugimi psi. Njegov največji strah je osamljenost. Zato so samojedi čisto neprimerni za ljudi, ki jih ni nikoli doma. Podobno kot haskiji lahko tudi samojedi glasno in otožno zavijajo v odsotnosti svojih lastnikov (tudi nekaj ur).
Ob pogledu na samojeda se vam bo zdelo, da se ves čas smehlja. To je zato, ker ima naravno dvignjene ustne kotičke.
Samojedi se običajno zelo dobro razumejo z drugimi živalmi v hiši, ne le s psi, temveč celo z mačkami. Še posebej so jim všeč mladi mucki, ki jim dovolijo veliko, celo spanje na sebi (in to je vse, kar mačke potrebujejo).
Samojedi imajo gosto belo dlako s podlanko, vendar to ne pomeni, da jim je udobno le pozimi. Da, ta ga ščiti pred hudim mrazom, vendar mu pomaga tudi pri preprečevanju pregrevanja v vročem vremenu.
Pravi glavobol za lastnike na sprehodih ni poletna vročina, temveč umazanija. Tako kot številne druge živali se tudi snežnobeli samojedi radi valjajo v blatu (to je posledica njihovih plenilskih instinktov, da bi prikrili svoj vonj). Vendar jih ne smemo pogosto umivati, saj jim voda odplakne zaščitno plast kože in lahko zbolijo. Vzreditelji priporočajo obisk pri frizerju (ali kopanje doma) največ dvakrat na leto.
Samojedi, tako kot vse puhaste živali, seveda puščajo dlako. Včasih je to lahko zelo opazno, lastniki pa se šalijo, da je lažje zamenjati garderobo in oblazinjenje v belo barvo, kot pa se poskušati znebiti dlake. Samojeda je treba redno razčesavati s puhasto krtačo.
Mimogrede, nekateri vzreditelji samojedov imajo navado zbirati volno in iz nje izdelovati prejo. Šali iz te volne so zelo topli.
Kljub obilici volne pa samojedi skoraj ne smrdijo in ne povzročajo alergij. In to je pravzaprav velika redkost za tako puhaste živali.
Zdravje pri samojedu, tako kot pri vseh avtohtonih pasmah, je odlično! Živijo od 12 do 14 let in so aktivni do visoke starosti. Vendar ne smete pozabiti, da se mora samojed gibati.
Samojed mora nujno hoditi ven na sprehode, ki trajajo 2-3 ure na dan. Če živite v mestu, je priporočljivo, da samojeda večkrat na mesec za cel dan odpeljete v naravo.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
