Kako so v Leningradu zgradili futuristično hišo v obliki ptičje hišice iz plastike

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Avtorja projekta sta bila arhitekt Aleksej Ščerbenok in inženir Leonid Levinski. Na primeru hiše sta skušala preveriti, kako primerni so plastični gradbeni materiali za množično stanovanjsko gradnjo. Ta sodobni material je bil cenejši od tradicionalnih, postavitev takšne hiše pa je trajala manj časa, kar je prihranilo pri stroških gradnje. Projektanti so idejo dobili od zahodnih eksperimentatorjev.

Pritličje iz armiranobetonskega okvirja in steklenih zidakov je bilo tehnične narave. Šlo je za dvometrsko kvadratno podporo, v kateri so bile komunikacijske, ogrevalne in prezračevalne naprave.

Na vrhu je bila postavljena velika škatla velikosti 7,2 krat 6,7 metra, izdelana iz 28 vogalnih cevnih plošč. Zidovi so bili sestavljeni iz dveh plasti steklenih vlaken, laminiranih z izolacijo iz polistirenske pene.

Njihova debelina je bila 14 cm. Strokovnjaki so ugotovili, da je teh 14 cm po svojih toplotnoizolacijskih lastnostih enakovrednih dvema metroma opeke. Hkrati je bila teža enega kvadratnega metra plošče le 70 kg. Za en kvadratni meter zunanje stene običajne hiše pa bi potrebovali vsaj 600 kg opeke.

Znotraj škatle se je nahajalo enosobno stanovanje velikosti 13,2 kvadratnega metra z dnevno sobo, posteljo, kuhinjo in kopalnico. Vhod je bil v prvem nadstropju, do njega pa je vodilo stopnišče z ulice.

V vili ni živel nihče in le občasno so prišli strokovnjaki, da bi ocenili njeno stanje in odpornost na vremenske razmere. Vendar triletni poskus ni prinesel pričakovanih rezultatov. Kljub temu da so plastični zidovi vzdržali mraz in dež, ogrevanje ni zagotavljalo enakomerne porazdelitve toplote v prostoru, električni radiatorji pa so ga povsem okupirali. Poleg tega je bilo tehnološko vzdrževanje futuristične hiše dražje od običajnih panelnih blokov - hruščovk. Ob koncu poskusa so hišo opustili in jo nato razstavili. Danes je na njem mestu speljana cesta.

Kasneje so v Moskvi ponovno poskusili uporabiti plastiko v stanovanjski gradnji. Leta 1963 je bila v 4. Vjatskem pereulku zgrajena prva petnadstropna stavba iz plastike. Tehnologija gradnje je bila podobna gradnji "hruščovk" - le da plošče, iz katerih je bila stavba sestavljena, niso bile betonske, temveč polimerne, debele 10 cm. Okvir je bil izoliran s polimerno peno, prekrit s ploščami iz steklenih vlaken in ometan. Stiki med ploščami so bili izolirani s stekleno volno. Takšni zidovi so dvakrat bolje zadrževali toploto. Tudi pohištvo, vgrajeno v premične zidne bloke v stanovanjih, je bilo izdelano iz plastike.

Stavba je bila naseljena več kot 20 let, do leta 1985. Nato so se odločili, da jo bodo obnovili. Približno 10 let v njej ni živel nihče, na koncu pa so jo porušili.