Odnosi med Rusijo in Zahodom so se slabšali že pred prevratom v Ukrajini, ki je spodnesel predsednika Viktorja Janukoviča. Najboljši pokazatelj zaostrovanja je bila medijska kampanja proti zimskim olimpijskim igram v ruskem Sočiju, ki so jih poskušali prikazati za verjetno najslabše v moderni zgodovini. Še prej je bila Rusija tarča ostrih kritik zaradi obravnave istospolno usmerjenih. Vendar se je ohladitev začela že mnogo prej, z vojno v Gruziji, ko Rusija ni dopustila gruzinskim silam, da bi zavzele ozemlje dveh uporniških pokrajin, Južne Osetije in Abhazije.
Že dolgo je vse kazalo na večji konflikt.
Ukrajina je pod predsedovanjem Viktorja Janukoviča samo nadaljevala tradicijo nazadovanja. Če je bila ob razpadu Sovjetske Zveze nekje na ravni Poljske, je po BDP na prebivalca v četrt stoletja močno zaostala. Če smo natančni: pred prevratom leta 2014 je BDP na prebivalca v Ukrajini znašal skoraj štirikrat manj kot na Poljskem.
Oligarhija, korupcija, nedelujoč sistem, vse to je državo pripeljalo do še ene krize. Da bi preprečil bankrot svoje države, je Janukovič iskal zunanjo rešitev. Imel je dve realistični opciji: Rusijo in EU. Preveč poenostavljeno bi bilo trditi, da je bil Janukovič ruski človek, kakor so ga prikazovali večinski mediji. V resnici je bil samo politik, ki mu je voda tekla v grlo in je bil zato, da ohrani oblast, pomoč pripravljen sprejeti od kogarkoli. Rusija mu je pač dala boljšo ponudbo od EU.
To je v tek pognalo dogodke, ki so pripeljali do prevrata v Kijevu in državljanjske vojne na vzhodu Ukrajine, ki se je v teh dneh ponovno razplamtela. Ni dvoma, da so zahodne države podpirale protestnike in so imele interes zamenjati Janukoviča z nekom bolj poslušnim. V tem procesu so bile pripravljene sklepati pakte s hudičem in so spregledale krepitev zloveščih, nacionalističnih sil. Očitno niso veliko mislili na to, kakšen učinek bo imelo korakanje ukrajinskih nacionalistov na rusko govoreče prebivalstvo v Ukrajini. Dolga zgodba na kratko: Rusija je po referendumu priključila Krim, v Donbasu pa se je začela vojna.ZDA, EU in nekatere druge države so se odločile, da bodo Rusijo kaznovale s sankcijami. Seveda je bilo jasno, da slednje Rusov ne bodo prepričale, naj se umaknejo s Krima in ga vrnejo Ukrajini, potem ko je tamkajšnje prebivalstvo z večino glasov podprlo pobeg s potapljajoče ukrajinske ladje. Zdi se, da sankcije služijo poskusom čim bolj prizadeti rusko gospodarstvo in tako omejiti naraščanje ruske moči v svetu. Hkrati je bilo jasno, da bi morale sankcije navadnemu ruskemu prebivalstvu povzročati toliko težav, da bi narod vstal proti oblastem, kar je recept, ki so ga že uspešno preizkusili v mnogih državah.
Rusiji so sankcije seveda povzročile nemalo težav, čeprav jim ne gre naprtiti vse krivde za krčenje ruskega gospodarstva. Dejstvo je, da ima Rusija določene težave v razvoju, ki jih bo morala razrešiti, če želi dosegati višje rasti. Zunanji šok v obliki sankcij je težave le še zaostril. Dodajmo še padec cen nafte in jasno je, da so se v Kremlju soočili z zelo zapletenimi razmerami.Zdaj lahko že z veliko gotovostjo trdimo, da sankcije niso zlomile Rusije. Že v letošnjem letu lahko pričakujemo ponovno rast gospodarstva, podatki za leto 2016 pa bodo bržkone pokazali le majhen padec BDP, manj kot pol odstotka na letni ravni. Tisti, ki so upali, da bo državi zmanjkalo denarja, so se grdo zmotili. Dejansko je prišlo do določenih rezov, med drugim v obrambni proračun, ki se bo po napovedih v letošnjem letu zmanjšal za 30 odstotkov, kar na laž postavlja tiste, ki nenehno strašijo pred neko agresivno Rusijo, ki bo zdaj zdaj izvedla invazijo na baltske države.
Hkrati je prišlo do nekaterih pozitivnih premikov, ki so posledica strateškega premisleka, kam naprej po polomu z Zahodom.
Rusija je kot protiudarec na sankcije EU uvedla prepoved uvoza nekaterih prehrambenih izdelkov. Ukrep so na zahodu kritizirali kot strel v lastno koleno, češ da bo privedel do pomanjkanja hrane in višje inflacije. To se je dejansko tudi zgodilo, vendar pa se že kaže, da je bil ukrep več kot koristen.
Rusko kmetijstvo je ob odstranitvi evropske konkurence, višjih cenah svojih proizvodov doma in nizki vrednosti rublja začelo hitro rasti. Nobenega dvoma ni, da je bil ta ukrep sprejet prav z mislijo, da postane Rusija še velesila pri proizvodnji hrane, ne le na področju energentov in prodaje orožja. V letu 2016 je izvoz prehrambenih izdelkov prinesel celo več denarja kot izvoz orožja, Rusija je poleg tega postala največji izvoznik pšenice, pred ZDA, predvsem zaradi trgov v Egiptu, Nigeriji, Indoneziji in Bangladešu. Po drugi strani je prepoved izvoza v Rusijo evropsko kmetijstvo stala milijarde evrov.
Rusko kmetijstvo se ni začelo krepiti kar naenkrat. Resnici na ljubo gre za dolgotrajni proces, ki ga je uvedba sankcij le še pospešila. Daleč so časi, ko je morala Sovjetska Zveza uvažati ameriško pšenico, saj postaja Rusija velesila tudi na tem področju. Pri tem gre za zavestno odločitev. Samozadostna država na področju prehranskih proizvodov je država, ki se lažje odziva na zunanje šoke. To seveda ne velja samo za kmetijstvo, pač pa tudi za številna druga področja. V Rusiji zato zdaj delajo na tem, da bi preprečili možnost izsiljevanja iz tujine. Prišli so že tako daleč, da sploh ni več neke velike želje, da bi ukrepe na tem področju ukinili. Na kratko: Rusko kmetijstvo samo pridobiva od nesoglasij med Rusijo in Zahodom. Konec embarga bi ruskemu kmetijstvu celo škodil, saj bi se moralo soočiti z močno konkurenco.In tukaj smo pri pomembnem premisleku, kako naj se Rusija razvija v prihodnje. Zahodni partnerji so se izkazali za nezanesljive in niti za kanček bolj spravljive besede novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa ne morejo popraviti tega vtisa. Navsezadnje se je ob vseh sladkih besedah NATO ves čas širil do ruskih meja, zaradi česar je na koncu tudi prišlo do zaostritve odnosov. George Bush je Vladimira Putina pogledal v oči in navrgel, da gre za zaupanja vrednega moža, hkrati pa je nadaljeval z ameriško imperialno politiko.
Za rusko državo je pomembno, da postane veliko bolj samozadostna, kot je bila v preteklosti, ali vsaj veliko manj odvisna od sodelovanja z Zahodom. To vsekakor ni najbolj enostavno in se ne bo zgodilo čez noč. Kar pa se tiče zahodnih sankcij, so imele prej nasprotni učinek, kot so si želeli. Rusko gospodarstvo se je uspelo znova postaviti na noge, podpora ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu se ni znižala, Krima ne bodo vrnili Ukrajini, ruska zunanja politika pa je postala celo bolj aktivna, kar dokazujejo dogodki v Siriji.
Sašo Ornik je bloger, ki objavlja za svoj blog Jinov svet in za blogerski portal Drugi svet.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
