München 2017: opozorilni klic za Evropo?

14. februar 2017 Vladimir Mihejev
Dnevni red tridnevnega foruma (17.-19. februar) predvideva razprave, ki se bodo osredotočile na nedavna transatlantska razhajanja v mnenjih, še posebej glede statusa zveze NATO. Bo EU zakopala bojno sekiro z Rusijo?
Mnenje
Münchenska varnostna konferenca,
ARHIVSKA FOTOGRAFIJA. Ruski zunanji minister med govorom na 51. Münchenski varnostni konferenci. Vir: Reuters

Tradicionalna varnostna konferenca v Münchnu bo stresni test za transatlantske odnose in lakmusov test o tem, ali so bile nedavne zaušnice politiki “eksepcionalizma” in spremembe režima za Zahod dovolj, da je začel razmišljati o neuspešni politiki invazij na druge države.

Dnevni red tridnevnega foruma (17-19. februarja) predvideva razprave, ki se bodo osredotočile na nedavna transatlantska razhajanja v mnenjih, še posebej glede statusa zveze NATO, vojaško sodelovanje med evropskimi državami, zaostrovanje ukrajinske krize, napete odnosi z Rusijo, predvideni zaključek vojne v Siriji ter razvoj v Azijsko-Pacifiški regiji.  

Tradicionalni vrhunski dogodek v bavarski prestolnici naj bi po pričakovanjih preko razprave 500 politikov in strokovnjakov s področja zunanje politike ustvaril intelektualno dodano vrednost.

Do neke mere utegnejo zamisli, ki se bodo porodile na konferenci, postati smernice pri oblikovanju politik globalne in regionalne varnosti. Vse kaže, da bo glavno vprašanje celotnega zasedanja naslednje: “Ali se bo Trumpova Amerika umaknila iz Evrope?”

Strah, da bo Trump izkoristil evropsko neenotnost

“Nobeno pretiravanje ni reči, da prihodnost Evropske unije leži v njenem ravnotežju,” je izjavil predsednik Münchenske varnostne konference Wolfgang Ischinger v mnenju za revijo Time.

“Naslednje leto utegne biti za Evropo najbolj pomembno po padcu Berlinskega zidu, ali pa celo po koncu II. svetovne vojne,“ je izjavil gospod Ischinger (morda je šlo za opozorilo)

Glavna vzroka za to sta po njegovem mnenju dvoumen odnos nove ameriške administracije do zveze NATO ter neenotnost “združene” Evrope.
Res je, da Donald Trump zveni kot pravi pesimistični evroskeptik, nekakšna mešanica Nigela Faragea in Marine Le Pen, pomnoženo z deset.

Predsednik Ischinger je zaskrbljen, ker se zdi, da želi Trump poslovati neposredno s posameznimi državami in pri tem zaobiti EU. To je “kolosalni izziv” in vir “velikanskega transatlantskega konflikta”.

Dejstvo je, da je pravi izziv evropske neenotnosti v iskanju nadomestila za ZDA, ki izgublja vlogo edinega voditelja.

So jedrske bojne glave vabljive za Nemčijo?

Evropske politične elite, ki se bojijo, da ZDA ne bodo več predstavljale zgleda in se bodo iz voznika na prvem sedežu prelevile v sopotnika na zadnjem sedežu – in to enega od mnogih, so začele iskati nadomestek. Kako bodo zapolnile praznino na področju varnosti, če se bo Trump odločil za zmanjšanje ameriškega prispevka k zvezi NATO?

Tradicionalna logika veleva, da je treba vodstvo iskati pri “drugem najboljšem” in “drugem poveljujočem”. Ta vloga seveda pripada Nemčiji kot največjemu gospodarstvu v Evropi ter robustni vojaški sili znotraj Severnoatlantskega zavezništva.

Pred ameriškimi predsedniškimi volitvami – ne da bi vedeli, kdo do v prihodnje sedel v Beli hiši: Clintonova ali Trump – so pri Spieglu Online predlagali, da bi morala v primeru večjega ameriškega “izolacionizma”, Nemčija staviti na “odvračanje” v obliki evropskih ali (sic!) nacionalnih jedrskih sil.  

Če varnostna zagotovila v obliki ameriškega “jedrskega dežnika” niso več v veljavi, potem “Evropa še vedno potrebuje jedrsko zaščito za namene odvračanja,” je izjavil Roderich Kiesewetter, ki v Bundestagu opravlja naloge tiskovnega predstavnika za zunanjo politiko pri vladajoči CDU.

Podobno rdečo nit je mogoče zaslediti v članku, ki je bil objavljen v vodilnem nemškem časopisu Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ). V njem zagovarjajo scenarij, po katerem naj bi Nemčija ponovno postala mogočna vojaška sila, le da tokrat z jedrskimi zmogljivostmi. FAZ je oblasti in javnost pozval, naj ponovno začnejo razmišljati o možnosti, ki se je doslej zdela “nepredstavljiva”.

Omenjeni članek je spodbudil Fredericka Studemanna iz časopisne hiše The Financial Times, da je svoj članek poimenoval Misliti nepredstavljivo o Nemčiji z jedrskim orožjem.

Na prvi pogled vse skupaj spominja na taktiko političnih skrajnežev in množičnih m edijev, s katero želijo anglosaksonsko elito v ZDA in Veliki Britaniji prestrašiti in Trumpove strateške svetovalce pripeljati nazaj v objem NATA, ki je bil ustanovljen, kot je mojstrsko opazil Lord Ismay, “da Ruse držimo ven in Nemčijo dol”.

Kljub temu ne moremo povsem izključiti militarizacije Nemčije 2.0. Razmišljanja o tem, da je “treba postati jedrska država”, morda odražajo prikrito prizadevanje nemške elite, da svoje makro-ekonomsko veličino uskladi še z vojaškim potencialom.

Še več, trenutno nelagodje političnega razreda, ki ga še vedno zaznamuje kompleks krivde, utegnejo premagati v primeru širitve protimuslimanskih in protimigracijskih čustev, kar bo radikaliziralo vladajoče sloje in pripravilo teren, da oblast prevzame skrajna desnica.

To bi predstavljajo resno grožnjo za mir, varnost in stabilnost Evrope. Še več: to bi predstavljalo eksistencialno grožnjo, ki ima, kar velja spomniti, precedenčen primer v 30. letih prejšnjega stoletja, ko je sredi javnega navdušenja za vojno razpadla Weimarska republika.

Bodo o tem skrajno negativnem scenariju zasebno razpravljali v kuloarjih Münchenske konference? Skorajda zagotovo ne.

Putinov preroški nastop

Pred 10. leti – 10. februarja 2007 – je ruski predsednik Vladimir Putin v svojem legendarnem govoru na Münchenski varnostni konferenci posvaril na nevarnost ameriške strategije nasilnega reformatiranja mednarodnih odnosov, ki bi ustrezali “enopolarni ureditvi”, z očitnim nespoštovanjem interesov držav, ki niso povezane z Zahodom.

4 bilijone ameriških dolarjev, ki so jih zaporedne ameriške administracije porabile za boj proti terorizmu po celem svetu, je spodbudil nastanek močnih zavezništev med islamskimi fundamentalisti, vivisekcijo Iraka in Sirije, večno nasilje v Afganistanu in degradacijo Libije v malopridno državo oziroma nekakšno nikogaršnjo zemljo.

Ameriška strategija spremembe režima (oziroma neuradna doktrina Kagan-Nuland) je imela še eno posledico: erozijo relativnega konsenza med ameriško politično in poslovno elito.

S tiho vojno znotraj ameriškega establišmenta kot ozadjem in verjetnostjo, da Trumpova administracija ne bo več zagotavljala varnosti, je Evropska unija pred težko odločitvijo. Da bodisi zakoplje bojno sekiro z Rusijo ali pa nadaljuje s sovražnostmi, kar bo imelo nepredvidljive posledice.

Ta dva scenarija sta v središču evropske varnosti, vendar se zdi, da nista niti na dnevnem redu nacionalnih vlad, niti organov EU.

Bo Münchenska varnostna konferenca spremenila pravila igre?


 

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča RBTH ali njegovih zaposlenih.
Uporaba materialov RBTH je mogoča samo, če je jasno vidno, da gre za material iz spletne strani si.RBTH.
+
Všečkajte Nas Na Facebooku