Kako je Vladimir Putin postal ikona alternativne desnice?

V napadih na Donalda Trumpa, da je malodane Putinov koristni idiot, ter obtožbah, da so razkritja Wikileaks zgolj ruski poskus vplivanja na rezultat ameriških predsedniških volitev, se skriva preprosta logika. Po vsej medijski demonizaciji ruskega predsednika se je od vsakega normalnega Američana pač pričakovalo, da bo v besu zavrgel izdajalca ali najmanj neumneža in podprl edino kandidatko, ki se bori za odločen odgovor na ruske nečednosti. Strategija se ni obnesla.

Ko se na Zahodu pojavi kakšna alternativa vladajočemu redu, kmalu sledijo obtožbe, da bo v primeru krepitve te alternative edini zmagovalec ruski predsednik Vladimir Putin. Čeprav je nesporno dejstvo, da delovanje tako velike države, kot je Rusija, ne more biti delo enega samega človeka, je za potrebe demonizacije precej lažje, če se najde konkretno osebo, na katero se obesi vse grehe sveta. Obstajajo seveda tudi ljudje, ki nimajo pomislekov pri demoniziranju kar celotnega naroda, a je to vendarle malce neokusno, na srečo celo za večino zahodnih novinarjev. Tako je Vladimir Putin postal priročno strašilo, ki ga iz rokava potegnejo ob najrazličnejših priložnostih.

Vsi ti ruski agentje

V primeru Brexita, na primer. Tako smo pred referendumom in po njem kot nekakšno mantro poslušali, da je prav Putin tisti, ki bo največ pridobil od britanskega izstopa iz EU. Resnica je, da izstop z Rusijo nima popolnoma nič in da največja država na svetu s tem ni pridobila popolnoma ničesar. EU je v krizi zaradi notranjih nasprotij, ne zaradi ruskih spletk. Britanski volivci, ki so glasovali za Brexit, so se za to odločili, ker jim ni bilo všeč v Evropski uniji, ker so želeli vrnitev suverenosti, konec migracijam, močnejše gospodarstvo in tako dalje. Njihov motiv ni bil pomagati ruskemu predsedniku, da bo lahko v prihodnje diktiral politiko evropskih držav. Rusija takšna kot trenutno je – tudi če se vojaško modernizira in se njena gospodarska kriza konča – česa takega niti ni sposobna niti nima želje storiti.

So Viktor Orban, Marine le Pen, Frauke Petry, Donald Trump in zagovorniki Brexita ruski agentje? Seveda niso. Ali kdo dejansko verjame, da so tako neumni, da bi odpirali vrata ruskemu imperializmu, ki bo zdaj zdaj požrl baltske republike in pol Ukrajine? Vsi omenjeni politiki zgolj predstavljajo drugačno politiko, kot so je vajene vladajoče elite. Slednje jih na vse pretege poskušajo ustaviti, za kar jim pride prav strašilo v obliki Putina. Aktualne elite so tako oddaljene od realnega življenja, da niso sposobne zaznati radikalnega premika dela prebivalstva, ki v ruskem predsedniku ne vidi grožnje, pač pa ravno nasprotno – upanje.

Prijetna glasba za desna in leva ušesa

Znano je, da del politične levice zaznamuje nostalgija po času Sovjetske Zveze in četudi Rusija dandanes niti približno ni več Sovjetska Zveza, na nek način še vedno igra antipod zahodnemu imperializmu. Iz tega razloga številni politični levičarji v ruskem predsedniku vidijo borca proti ameriškemu imperializmu, ki v prah in pepel spreminja državo za državo: od Iraka in Libije do Ukrajine in Sirije.

Bolj kot to je presenetljiv obrat na desnici, saj je komunistična Sovjetska Zveza med konservativci lahko veljala le za sovražnika, sodobna Rusija pa je nasprotno postala privlačna tudi raznim konservativnim in nacionalističnim silam. Podobno kot kakšnemu levičarju se jim zdi, da je Vladimir Putin eden redkih svetovnih politikov, ki je svojo državo ohranil neodvisno od globalnih elit, ki vladajo iz Washingtona, Londona, Pariza, Berlina in tako dalje. Ker sovražijo svoje vladajoče elite, se jim zdi Putin sovražnik njihovega sovražnika in ga imajo tako za zaveznika.

Omenjene politike domači mediji napadajo z vso silo in jih zmerjajo z rasisti, nazadnjaki, ksenofobi, seksisti, homofobi in tako dalje. Zaradi napadov, ki so usmerjeni proti njim, niso več pripravljeni tako na prvo žogo verjeti obtožbam istih medijev na račun ruskega predsednika in vsakega ruskega dejanja v svetu.

Že dolgo ne živimo več v svetu, kjer bi nekaj CNN-ov, BBC-jev in New York Times-ov odločalo o tem, kaj mislijo množice, saj je lažje kot kadarkoli v zgodovini človeštva priti do drugačnih mnenj. Le dostop do interneta je potreben. Še huje, v zadnjih letih so se pojavile tudi televizijske alternative. Zahodne medijske velesile je nekoč zelo bolela Al Jazeera, zdaj jim gre v nos RT, ki pogosto kaže tisto, česar zahodne elite ne želijo razkriti.

Varuh tradiconalnih vrednot

Lahko seveda razpravljamo, ali podoba, ki jo imajo številni podporniki alternativnih desničarskih gibanj na Zahodu o Rusiji, sploh ustreza realnosti, ali so si jo samo ustvarili v glavi, ker jim je tako všeč. Dejstvo je, da za razliko od Poljske, v Rusiji poskus, da bi se prepovedalo splav, nikoli ne bi prišel tako daleč in je po hitrem postopku pogorela že pobuda, da se za abortus ne bi plačevalo iz državnega proračuna. Tudi kar se tiče pravic istospolno usmerjenih ni res, da bi po Rusiji množično lovili homoseksualce in jih potem deportirali v Sibirijo, kot bi bilo mogoče sklepati iz poročanja zahodnih medijev. Problem homofobije zagotovo obstaja, vendar bi težko rekli, da je kaj večji kot v številnih ameriških zveznih državah, zagotovo pa ni primerljiv s Savdsko Arabijo, zaveznico Zahoda, o katerih ne prelivajo toliko črnila, kot so ga o Rusiji pred in med zimskimi olimpijskimi igrami v Sočiju.

Vladimir Putin je tako za del desnice kot del levice postal ikona, ki je ne sovražijo, ampak spoštujejo, Rusija pa država, ki sicer ima svoje pomanjkljivosti, vendar je na pravi strani zgodovine. Večina tistih, ki strašijo z rusko nevarnostjo, se tega dolgo ni zavedala in se verjetno še dolgo ne bo.  Drugače bi zamenjali strategijo in ideologijo. Dejstvo je, da bo ljudem čedalje težje prodajati zaostrovanje odnosov z Rusijo, dodatne sankcije ali celo vojno. Zunanji sovražnik bo postajal čedalje bolj neuporaben, zato si bodo morali namesto rusofobije izmisliti nekaj drugega.

To je tudi glavni razlog, da je zmaga Trumpa med zahodnimi elitami povzročila pravo paniko. V  Rusiji so jo seveda sprejeli z olajšanjem, da v Beli Hiši ne bo Hillary Clinton, ki je napovedovala vzpostavljanje območja prepovedi poletov nad Siriji, kar bi kaj lahko vodilo v veliko vojno.

Pravica do življenja je vsaj za nianso pomembnejša od vseh ostalih pravic, je zapisal legendarni Zlatko Dizdarević v svoji kolumni Levi desničarji. Dizdarević je Clintonovo označil za “najbolj lažno liberalko v ZDA”, saj je promovirala pravice LGBT skupnosti, beguncev, pravico do splava, človekove pravice in svoboščine, hkrati pa ni bila sposobna ali pa se ji pač ni zdelo vredno, da bi zaščitila osnovno pravico – pravico do življenja.

Kmalu bodo predsedniške volitve v Franciji in ne gre skrivati, da Rusija potihem navija za Marine le Pen, saj slednja tako kot Trump podpira dobre odnose z Rusijo in nasprotuje sankcijam. To nikakor ne pomeni, da se namerava Rusija vmešavati v francoske notranje zadeve, tako kot se ni v ameriške. Je v ruski želji, da zmagujejo ljudje, ki obljubljajo dialog, res kaj slabega?

Sašo Ornik je bloger, ki objavlja za svoj blog Jinov svet in za blogerski portal Drugi svet.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.