»Jaz ne jem nikogar«: Zgodovina veganskega gibanja v Rusiji

"Kdor ubija živali, da bi jih jedel, v sebi brez potrebe zatre najvišje duhovno čustvo - sočutje ter usmiljenje do sebi podobnih živih bitij - in zaradi nasilja nad lastnimi čustvi postane okruten," Lev N. Tolstoj.

"Kdor ubija živali, da bi jih jedel, v sebi brez potrebe zatre najvišje duhovno čustvo - sočutje ter usmiljenje do sebi podobnih živih bitij - in zaradi nasilja nad lastnimi čustvi postane okruten," Lev N. Tolstoj.

Prokudin-Gorksy
Veganstvo ni zahodni izum, pač pa je med drugim že davno obstajalo tudi v Rusiji, kjer se je razvijalo pred prvo svetovno vojno, se pravi še preden so leta 1944 v Veliki Britaniji izumili novo besedo - vegan. Razvoj veganstva je v Rusiji prekinila prva svetovna vojna.

Preden sploh začnem razlagati, kdaj in kako se je začelo razvijati veganstvo v Rusiji, bom najprej pojasnil, kakšna je razlika med »vegetarijanstvom« in »veganstvom.« Oba pojma sta še danes predmet enačenja, zato je pomembno, da spoznamo osnovne razlike med obema in tako lažje razumemo, kako so se napredne ideje o nenasilju in zdravem življenju razvijale in nastajale tudi v Rusiji. Na koncu boste morda presenečeni, ko boste ugotovili, da se je prav v Rusiji veganstvo razvilo in pojavilo, še preden so na Zahodu izumili besedo »vegan«, ki je danes tako popularna in definira bolj strogo obliko rastlinskega prehranjevanja in etičnega načina življenja. V Rusiji so se vegani ves čas imenovali vegetarijanci, ker so pač ostali dosledni izvirni ideji vegetarijanstva, ki je v Rusijo prišla deloma iz Zahoda, deloma pa iz njihove vere in kulture.

Vegetarijansko gibanje in s tem tudi ime vegetarijanec, se je prvič pojavilo na Zahodu, v Veliki Britaniji, davnega leta 1847. Pred tem so se vegetarijanci imenovali »pitagorejci«, to je sledilci antičnega učitelja Pitagore. Slednji so bili v času pred 19. stoletjem zelo maloštevilni in si jih lahko v vsakem mestu v Evropi preštel na prste ene roke. Večinoma so se skrivali, saj je veljalo takšno življenje za »heretično«. Čeprav je bilo prvotno vegetarijanstvo oz. pitagorejstvo razumljeno kot »strogo rastlinsko prehranjevanje«, se pravi človeka, ki ne je mesa, rib, jajc, mleka in mlečnih izdelkov, se je gibanje zaradi pojava industrijske revolucije in pomladi narodov v 19. stoletju začelo naglo spreminjati, organizirati in prilagajati novim družbenim tokovom. Tako so na koncu vegetarijanci začeli konzumirati tudi mlečne izdelke, jajca in predvsem ribe.

Prav zaradi tega se je 100 let pozneje izoblikovalo novo gibanje z novim izrazom, s čimer so ločili ene od drugih. Leta 1944 je Donald Watson iz Velike Britanije izumil novo besedo, ki je bila izpeljanka iz vegetarijanstva in se je imenovala VEGAN. Nova beseda naj bi povrnila prvoten pomen izraza vegetarijanstva nazaj v prakso in tako opredelila človeka, ki se je prehranjeval izključno s strogo rastlinsko prehrano (torej nič mesa, rib, mlečnih izdelkov, sira, jajc ali medu). Hkrati je nova definicija težila k popolni izključitvi vseh oblik izkoriščanja živali v življenju (torej odprava usnjenih izdelkov, krzna, peruti, volne itd.) Poleg tega je takšen način življenja klical tudi k nujnim družbenim spremembam, zato se je pojavila nuja po organizaciji prvih društev.

Obstaja še strožja oblika rastlinskega prehranjevanja, ki jo poznamo pod izrazom presnojedstvo oz. »presno veganstvo.« Razlika je samo v tem, da se presni vegani vzdržujejo kuhanja svoje hrane, torej jedo izključno sveže zrelo sadje, zelenjavo, semena in oreščke.

Prvi pojav veganstva v Rusiji

Veganski način življenja se je v Rusiji prvič pojavil leta 1878. Takrat je malo znani profesor botanike na Sanktpeterburški univerzi Andrej Beketov v ruskem časopisu »Vestnik Evropi« napisal dolg esej s pomenljivim naslovom »Prehrana človeka v njegovi sedanjosti in prihodnosti«. Esej je v javnosti nemudoma sprožil številne polemike, saj je zagovarjal vse tisto, kar danes zagovarjajo radikalna veganska gibanja po svetu - popolno odpravo živinoreje, spremembo načina prehranjevanja in etični pristop do življenja.

Beketov je v eseju dokazoval, da je človeški prebavni sistem prilagojen za prehrano sadja in zelenjave. Izpostavil je, da je živinoreja potratna in škodljiva za človeško okolje, saj se za vzrejo živali porabi bistveno več zelenjave, kot če bi zelenjavo gojili za potrebe človeka. Beketov je opozarjal, da bo v prihodnje sprememba načina prehranjevanja na rastlinski osnovi nujna, saj se bo človeštvo na zemlji tako razmnožilo, da ne bo več prostora za vzrejo živali. Čeprav je bil Beketov po izobrazbi botanik, je zagovarjal načelo, da rastlinska prehrana oskrbi človeka z vsemi nujno potrebnimi sestavinami za njegovo zdravo in dolgo življenje. Tako je položil še temelje za nastanek sodobne nutricionistike. Beketov je že v 19. stoletju spodbijal splošno sprejeti mit, da je v prehrani človeka nujno potrebna tudi živalska hrana, poleg tega je izpostavil povezanost med agresivnim vedenjem človeka in preveliko porabo mesa. Civilizirani ljudje naj bi se po njegovem izogibali konzumiranju mesa. Konec eseja je zapečatil s pozivom k ljubezni do vseh živih bitji na Zemlji.

V eseju je Beketov polemiziral tudi s tem, da večina ljudi po mesu posega zaradi navade in tudi zato, ker se ne zavedajo, od kod dejansko prihaja. Domneval je, da bi se ljudje po vsej verjetnosti uprli takšni prehrani, če bi pogledali, kaj se dogaja v sodobnih klavnicah.

Omenjeni esej je 14 let pozneje spodbudil drugega ruskega misleca, ki je pravzaprav položil duhovne temelje veganstva v Rusiji.

Lev Tolstoj: Začetnik moralnega gibanja veganstva v Rusiji

Ko je največji ruski pisatelj Lev Tolstoj odkril razsežnosti trpljenja in mučenja živali, s čimer se je seznanil v eni od mestnih klavnic, ga je to nemudoma spodbudilo k pisanju »duhovnega protesta« zoper takšno početje. Tako je nastalo njegovo znamenito delo »Prvi korak«, ki v Rusiji še danes velja za nekakšno »biblijo vegetarijanstva«. V slovenščini še nimamo prevedenega tega ključnega dela slavnega ruskega književnika, ki je tako močno spremenilo njegov pogled na svet in spodbudil mnoge, da so mu sledili.

Njegov protest in zagovarjanje etičnega pristopa do živali so mu nakopali dodatne težave z uradno pravoslavno cerkvijo, ki ga je razglasila za heretika in izključila iz svojih vrst. Tolstoj je imel težave s cerkvijo zato, ker je etičen način življenja, ko se človek vzdržuje živalske prehrane, primerjal s pravim krščanstvom. Ostali so bili po njegovem prepričanju hinavci. Jezus naj bi ravno s svojim dejanjem, ko je »izgnal živali iz templja,« ljudem v priliki pokazal, kako ne smejo vnašati v »svoj tempelj«, se pravi svoje telo, živalske prehrane, če želijo ohraniti čistočo telesa oz. templja in tako ohranjali bližino z Bogom. Cerkev je njegova prepričanja razglasila za čisto herezijo. Kljub temu je Tolstoj vztrajal na svojem.

Vendar je s časom tudi Tolstoj spremenil svoj način prehranjevanja in v svoj jedilnik dodal tudi jajca. Nositi je začel krznena oblačila, saj je bil prepričan, da je to del ruske tradicije. Kljub temu so mu mnogi ljudje sledili v tisti bolj radikalni obliki življenja, kjer so se trudili obdelovati svojo zemljo in hrano, da bi se približali najbolj idealnemu in etičnemu načinu življenja.

Treba je poudariti, da niti Tolstoj, niti Beketov na začetku ljudem nista dala dovolj praktičnega znanja, kako naj spremenijo svoj jedilnik, da se bodo res počutili zadovoljne in site. Oba sta bila izvrstna teoretika, filozofa in misleca. Vendar je za spremembo jedilnika potrebna praktična iznajdljivost in izkušenost. Zato mnogim ljudem na začetku ni ravno uspevalo na tej prehrani. Kmalu zatem se je pojavil še en pomemben Rus, ki je dal ljudem prakso in znanje o tem, kako v življenju doseči spremembe, ki jih iščejo.

Ustanovitev prvega veganskega društva v Rusiji: »Niti rib, niti mesa«

1. decembra leta 1901 so v Sankt Peterburgu ustanovili majhno društvo z imenom »Niti rib, niti mesa«, ki je bilo znano kot prvo vegetarijansko oz. vegansko društvo v Rusiji. Že po imenu lahko vidimo, da so se želeli distancirati od tistih vegetarijancev, ki so še vedno jedli ribe. Glavni pobudnik in predsednik društva je postal Aleksander Petrovič Zelenkov, ki je bil po izobrazbi zdravnik in kirurg. Aleksander Zelenkov velja za glavnega začetnika organiziranega vegetarijanskega gibanja v Rusiji.

Aleksander Petrovič Zelenkov. Vir: http://tsarselo.ruAleksander Petrovič Zelenkov. Vir: http://tsarselo.ru

Življenjska pot Aleksandra Petroviča je bila izjemno zanimiva, zato jo bom poskušal na kratko povzeti. Rodil se je leta 1850 v Rusiji. Medicinsko fakulteto je dokončal leta 1873. Takoj zatem je začel izvajati kirurške operacije in je zaslovel kot dober poznavalec na svojem področju. Postal je svetovalec na medicinski fakulteti. Njegova življenjska pot ga je nepričakovano pripeljala k zdravemu prehranjevanju, ko je prestal preizkušnjo hude bolezni, zaradi katere je skoraj umrl. Zelenkov je bil leta 1893 prepričan, da se bliža njegov konec. Zato je prekinil kirurško delo, se poslovil od kolegov zdravnikov, družine in prijateljev ter odpotoval v tujino na nujno zdravljenje.

Tam naj bi odkril veganstvo oziroma bolj strogo obliko vegetarijanstva, ki ga je sčasoma začel tudi prakticirati. Njegovo zdravstveno stanje se je kmalu spremenilo na bolje, zato se je odločil vrniti nazaj v Rusijo in razširiti vest o »čudežnem zdravilu«. To se je zgodilo leta 1898. V tujini si je pridobil nova znanja o homeopatiji in zdravilnih rastlinah. Doma pa je odkril dela Tolstoja, Beketova in druge. Ko se je vrnil v Rusijo, ga mnogi stari znanci skorja niso prepoznali, saj se je povsem pomladil in okrepil. Poleg tega je v njemu gorela želja po aktivizmu in delu, zato so ga njegovi stari zdravniški kolegi z veseljem vzeli nazaj v službo. Vendar so kaj hitro spoznali, da Zelenkov po značaju ni več ista oseba, kot je bil včasih.

Zelenkov je začel zagovarjati obvezno rastlinsko prehranjevanje in celo - kar je še danes v Rusiji nekaj nemogočega - obvezno vzdrževanje od pitja alkohola. Zdravniki so se ga sčasoma naveličali poslušati, razglasili so ga celo za heretika svoje stroke, podobno kot pred njim Tolstoja, in ga odpustili iz službe. Zato je bil Zelenkov prisiljen odpreti zasebno kliniko. Svoj čas je tokrat raje posvetil organizaciji prvega veganskega društva v Rusiji. Njegova žena Olga in njegovi otroci so mu pri tem pomagali in stali ob strani.

Zelenkov je leta 1902 napisal svojo prvo obsežno delo z naslovom »Nekaj o vegetarijanstvu«. Gre v bistvu za obsežno zbirko v štirih delih, ki razlaga o zgodovini vegetarijanstva, pojavu pitagorejcev, zdravilnosti rastlinske prehrane in etike.

"Jaz ne jem nikogar: 365 vegeterijanskih menijev, 1500 receptov za vse letne čase." Vir: http://students.sras.org"Jaz ne jem nikogar: 365 vegeterijanskih menijev, 1500 receptov za vse letne čase." Vir: http://students.sras.org

Veganska društva se razširijo po vsej Rusiji

Kmalu zatem so po zgledu Zelenkova sledila še druga mesta po vsej Rusiji. Vegetarijanska društva so kot gobe po dežju začela nastajati v Varšavi, Kišinjovu, Kijevu in Moskvi, Vilni, Minsku, Odesi, Rostovu na Donu, Harkovu, Žitomirju, Dnipropetrovsku, Krasnodarju, Tumenu, Poltavi itd. Društva so organizirala številna predavanja, javne dogodke, pripravo rastlinske hrane in delavnice. Pred 1. svetovno vojno so v 37 večjih ruskih mest poznali okoli 73 veganskih restavracij, ki so ponujala izključno rastlinsko prehrano. V teh restavracijah so ponujali specialitete iz krompirja, graha, fižola, zelja, sadja in druge sladice. Poznali so celo vegetarijanske klobase, narejene iz graha.

Leta 1904 je začel izhajati prvi vegetarijanski časopis »Vegetarijanski vestnik«, ki je bralcem v 18 številkah ponudil številne kvalitetne članke in praktične nasvete.

Velik vpliv na rusko družbo je v začetku 20. stoletja imela tudi znana knjiga ameriškega pisatelja Uptona Sinclairja z naslovom Džungla, ki je opisovala grozljive prizore v klavnicah. Knjiga je bila nemudoma velik hit tudi v Rusiji in je bila takoj po prvi izdaji leta 1906 prevedena v ruščino.

Leta 1906 je izšla najbolj znana vegetarijanska kuharica v Rusiji. Napisala jo je Olga Zelenkova, žena Aleksandra Petroviča. Kuharica je nosila naslov »Jaz ne jem nikogar« in je vsebovala več kot 1500 receptov in 365 menijev. V desetih letih po prvi izdaji omenjene kuharice je knjiga doživela najmanj 3 ponatise, kar dodatno potrjuje dejstvo, kako je bilo v Rusiji pred Veliko vojno razširjeno vegeterijansko oz. vegansko gibanje.

Leta 1913 je Natalija Nordman napisala še bolj radikalno vegansko knjigo s pomenljivim naslovom: »Presna hrana je zdravje, varčnost in sreča«. To dokazuje, da so nekateri Rusi poznali in prakticirali tudi presnojedstvo. Avtorica je v knjigi zagovarjala presno hrano in sadje kot najbolj poceni in zdravo prehrano, ki poleg tega prinaša srečo, to je bogato zdravje.

Začetek konca veganskega gibanja in njegov ponovni preporod

Leta 1913 je v Rusiji prišlo do res velikega vrhunca veganskega gibanja. Istega leta so se v Moskvi sestali na prvem veganskem kongresu, ki se ga je udeležilo najmanj 200 delegatov iz vse Rusije. Sprejeli so glavni sklep, da se mora nemudoma ustanoviti enotno vserusko vegansko organizacijo, ki bo povezala različna veganska gibanja in društva po vsej državi.

Kmalu za tem, leta 1914, je izbruhnila prva svetovna vojna, ki je od družbe terjala krvoločnost, sovraštvo in nasilje. Še istega leta je preminil idejni pobudnik in gonilna sila veganskega gibanja v Rusiji, zdravnik in kirurg Aleksander Petrovič Zelenkov. To je bil velik udarec za vegansko gibanje, ki je počasi začelo izginjati iz družbe. Vojne razmere, pomanjkanje hrane, revolucija in državljanska vojna so onemogočili nadaljnji razvoj pacifističnih idej veganskih društev. Javnost je začela kritizirati njihov pojav, češ da »so nespoštljivi do ljudi, saj je hrane že nasploh premalo, zdaj bi pa nekateri radi ljudem vzeli še tisto malo, kar je ostalo«. Brez dvoma lahko rečem, da je zatonu vegetarijanstva oz. veganstva v Rusiji botrovala prva svetovna vojna in težki časi, ki so prišli za tem.

Ko so nove boljševiške oblasti leta 1929 razpustile še zadnje delujoče vegetarijansko društvo v državi, je bila to samo pika na i. Boljševiki niso dovolili drugih ideoloških prepričanj, ki bi izzvala njihovo ideologijo »marksizma-leninizma«, s katero so propagirali »razredno vojno« in militarizem.

To ne pomenil, da so v Rusiji vegetarijanci izginili. Še naprej so obstajali in prakticirali svoj način življenja, samo da pod okriljem zasebnosti, saj za to niso imeli nobene javne podpore. Znan je recimo podatek, da so bili celo nekateri najožji Stalinovi sodelavci seznanjeni z »zdravilnimi učinki« sadja in zelenjave. Stalin je svojemu nesojenemu nasledniku Andreju Ždanovu, ki je bil znan po pretiranem pitju alkohola, menda ukazal, naj od sedaj naprej »pije samo še sadne sokove!« Stalinov šef tajne policije NKVD Lavrentij Berija naj bi bil celo vegetarijanec. Tukaj velja poudariti, da so takratne oblasti zanimale samo zdravstvene posledice takšnega prehranjevanja, ne pa etika ali sočutje, ki so temeljni del vsakega veganskega in vegetarijanskega gibanja na svetu.

Šele prihod Mihaila Gorbačova na oblast leta 1985 in začetek njegovih odprtih družbenih reform (perestrojka in glasnost) so vegetarijanstvo in veganstvo pripeljali nazaj na površje ruske družbe. Tako so Rusi leta 1989 znova dobili vegetarijansko društvo, v sodobni Rusiji pa obstaja na deset tisoče vegetarijancev in veganov, ki se soočajo s podobni težavami, kot so se nekoč njihovi predhodniki.

Da so imeli ustanovni očetje veganstva v Rusiji prav, ko so na prelomu iz 19. v 20 stoletje zagovarjali rastlinsko hrano kot »zdravo obliko prehranjevanja«, lahko danes dokažemo z znamenitimi znanstvenimi deli, kot so »Kitajska študija« avtorja Colina Campbella in »Škrob je rešitev« avtorja Johna McDougalla.

Glede etike in morale se lahko vsi sodobni avtorji na Zahodu pravzaprav zgledujejo že po Tolstoju in Rusiji, ki v tem pogledu ni niti malo zaostajala za Zahodom. Bila je celo doslednejša. Imela je samo smolo, ker se je znašla v težki zgodovinski preizkušnji, ki je začasno zaustavila nekatere razvojne procese v državi. Trenutno so spet v polnem zagonu in tako pomagajo bogatiti družbeni pluralizem in ponudbo hrane v Rusiji.

Milan Mrđenović je univerzitetno diplomirani zgodovinar in doktorski študent na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Svoja razmišljanja objavlja na blogu Milanovi utrinki. 

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.