Preproge so tekom 60. let postale nepogrešljiv del opreme v sovjetskih gospodinjstvih, za kar je obstajajo mnogo razlogov.
V času najintenzivnejše urbanizacije v ZSSR so milijoni ljudi zapuščali svoje vaške domove in se preseljevali v nova blokovska stanovanja zgrajena iz betonskih panelov. Te zgradbe so bile znane kot »hruščovke«, saj so jih množično gradili v času, ko je državo vodil Nikita Hruščov. Stanovanja so zaradi betonske gradnje in pomanjkanja izolacije bila pozimi precej hladna, zato so ljudje začeli za izolacijske namene uporabljati volnene preproge. Ta praksa je bila pogosta predvsem v severnih predelih in na Daljnem vzhodu. »Izgled nam ni bil pomemben,« pravi Sergej, bloger iz Sibirije. »Ko je zunaj -40 stopinj Celzija in tako hladno, da se plamen vžigalice zaradi mraza ugaša, potem je vsekakor bolje na steno obesiti preprogo, kot pa se prehladiti čez noč.
Zidovi »hruščovk« niso bili samo hladni ampak tudi tanki – tako tanki, da je bilo včasih težko zaspati, če je nekdo v kuhinji gledal TV. Preproge so tako služile tudi zvočni izolaciji.
Preproge so imele poleg tega še estetsko funkcijo in so bile lahko lep okras, še posebej tiste, ki so jih izdelovali v južnih sovjetskih republikah – Tadžikistanu, Turkmenistanu in Kazahstanu. Izumrli vzhodnjaški običaj okraševanja doma s tapiserijami je tako ponovno zaživel.
Preproge so v srednjeveško Evropo kot dekoracija prišle iz islamskih dežel Srednjega vzhoda. V Perziji so zidne preproge zaradi težavnosti izdelave imele veliko vrednost in so simbolizirale visok družbeni status. To se je v 16. stoletju preneslo tudi v Evropo, enako pa je veljalo za Rusijo, kjer so carji preproge dobivali kot darila s strani odposlancev in diplomatov z vzhoda. Stene in tla spalnice carja Alekseja Mihajloviča v 17. stoletju so bile okrašene z veličastnimi preprogami in tapiserijami. Ta trend je tekom naslednjega stoletja prevzelo tudi preostalo plemstvo, car Peter Veliki pa je ustanovil carsko delavnico izdelovanja preprog in gobelinov, z namenom, da okrasi svoje pohištvo. V 19. stoletju so preproge začeli nabavljati tudi bogati zemljiški gospodje in meščani, ki so s tem želeli pokazati svoj družbeni status.
Ker so preproge bile zelo drage, so družine, ki so jih premogle v sovjetskih časih, veljale za dobro stoječe. Povprečna mesečna plača je znašala med 120 in 150 rubljev, cena preproge pa se je gibala od 125 leta 1961, pa vse do 500 rubljev v 70. letih. Te cene so veljale za doma narejene modele, medtem ko so preproge iz Kitajske in Vietnama bile izrazito drage, zanje je bilo treba odšteti tudi do 1.500 rubljev.
Tudi sama nabava preprog ni bila enostavna. Ni bilo mogoče kar stopiti v prodajalno in izbrati model, saj je za nabavo dragega pohištva in stanovanjskih okraskov veljala posebna procedura. Obstajali so posebni seznami potencialnih kupcev, kjer so imeli prednost tisti, ki so se prijavili prej. Navadno se je na dobavo želenega artikla čakalo zelo dolgo – tudi do leto dni.
V Sovjetski zvezi so preproge postale simbol vsakdana, dokaz za to pa je pojav svojevrstnega vraževerja v zvezi z njimi. Ljudje so verjeli, da pritrjevanje preprog za zid lahko izzove spor v družini. To vraževerje je zelo verjetno imelo praktičen pomen, saj je poškodba drage preproge res lahko bila povod za spor. Tukaj je treba omeniti, da je bilo v navadi pritrjevati preproge s pomočjo majhnih žebljev ali vijakov.
Upamo, da ste izvedeli kaj novega o ruskih preprogah. Na koncu naj omenimo še to, da današnji mladi oblikovalci, umetniki in strokovnjaki v Rusiji obnavljajo tradicijo obešanja preprog na zidove. Več o drugih posebnostih življenja v ZSSR pa si lahko preberete tukaj.