Če preberete katerikoli znan roman iz 19. stoletja, boste zagotovo v njem našli like, ki razmišljajo in iščejo svoje poslanstvo na tem svetu. Mnogi ga najdejo v različnih vrstah služenja: Bogu, družbi ali družini.
Ivan Gončarov: Oblomov (1859)
TASS
Lenarjenje in nedelo sta bili glavni lastnosti osebnosti Oblomova in njegovo življenje je bilo popolnoma nesmiselno. Več let je preležal na kavču in postal je metafora za lenivca, celo aforizem. Njegov rival in prijatelj Andrej Štolc je bil ambiciozen in je smisel našel v samouresničevanju ter izpopolnjevanju samega sebe. Vendar je po drugi strani njegovo obnašanje postalo mehansko, zato ni mogel doživeti prave ljubezni. Edina močna in iskrena oseba v romanu, ki zna ljubiti, je Olga. Ravno ona uspe Oblomova izvleči iz njegove cone udobja.
Ivan Turgenjev: Očetje in sinovi (1862)
Turgenjev je bil prvi pisatelj, ki je definiral večni problem očetov in sinov: starejša generacija nikoli ne bo razumela mlajše. Glavno vprašanje, okrog katerega se krešejo njihova mišljenja, je dojemanje smisla življenja.
Tretjakovska galerija
Starejša generacija med glavne vidike življenja uvršča ljubezen, srečo ter uživanje v umetnosti in naravi. Po drugi strani sinovi zavračajo "stari svet" in celo ljubezen ter se želijo posvetiti "koristnim" stvarem. Glavni junak romana je nihilist Bazarov, ki želi postati zdravnik. Pripravljen se je odpovedati ljubezni, da ne bi postal suženj strasti.
Ko ga njegova izvoljenka Ana Odincova vpraša, kakšno prihodnost vidi zase in kdo pravzaprav je, ji ta odgovori le to, da je zdravnik. Namenoma ne želi govoriti o globljem smislu življenja, ker meni, da človek ne potrebuje "teh abstrakcij", da bi imel "kos kruha".
Fjodor Dostojevski: Bratje Karamazovi (1880)
V naših prispevkih o ruski književnosti smo že večkrat omenili, da ta roman predstavlja eno od najpomembnejših ruskih knjig o Bogu. Zdi se, kot da se je celotno iskanje smisla pravzaprav začelo z Dostojevskim. Njegova peterburška depresija ga je vodila do razmišljanja o razlogih in smislu človekovega življenja.
Lev Tolstoj: Vstajenje (1899)
Mosfilm
Tolstoj je menil, da je to njegov najboljši roman, celo jezil se je, kadar so ga ljudje hvalili zaradi Vojne in miru. Pisatelj je roman Vstajenje pisal kar 10 let. V romanu definira eno od svojih najpomembnejših idej: proti zlu se ne moremo boriti z zlom. Neka ženska je bila po pomoti obsojena na zaporniško kolonijo v Sibiriji. Član porote knez Nehljudov prepozna krivico in ji poskuša pomagati. Izkaže se, da jo je pred desetimi leti prav on zapeljal in zapustil. Odloči se, da se bo odkupil za svoj greh.
Maksim Gorki: Na dnu (1902)
Potepuh Luka pride v sirotišnico ter spozna različne ljudi in njihove življenjske zgodbe. Vse posluša in jim skuša nuditi podporo. "Meni je vseeno. Tudi prevarante spoštujem. Po mojem mnenju ni slabih bolh, vse so črne in vse skačejo," pravi.
Sputnik
Samo kadar se človek znajde na dnu družbe, najde svoj pravi obraz. Luka verjame, da je nudenje pomoči tistim, ki so v stiski, najvišja oblika morale, ne glede na to, kdo je ta človek. "Vsi smo le ljudje. Pretvarjaj se, kolikor hočeš, delaj se neumnega, kakor znaš, vendar si se rodil kot človek in kot človek boš umrl. Gledam in vidim, kako so ljudje vedno pametnejši in vedno bolj zaposleni, živijo pa vedno slabše in še naprej poskušajo napredovati."
Andrej Platonov: Gradbena jama (1930)
Antiutopija zastopa pesimistični pogled na svet, v katerem nič nima smisla. Delavci gradijo dom za srečno proletarsko prihodnost. So kot stroji in odpočijejo si le takrat, ko jedo in spijo. Izgledajo, kot da nimajo nikakršnih občutij. Platonov imitira uradni sovjetski jezik in celo njegovi liki govorijo kot tisti birokrati, ki podpisujejo nesmiselne dokumente s preobsežnimi formulacijami.
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!
Mihail Bulgakov: Mojster in Margareta (1940)
Kaj se zgodi, če knjiga nekomu postane smisel življenja? Če Mojster napiše nekaj, kar mu zares nekaj pomeni, lahko to postane vprašanje življenja in smrti, celo takrat, ko Margareta sklene dogovor s hudičem, da bi knjiga preživela. "Rokopisi ne govorijo," junaki iz knjige pa so resničnejši od ljudi, ki so duševno mrtvi. Na koncu večne sile odločajo o Mojstrovi usodi in njegov trud je nagrajen z večnim življenjem.
Venedikt Jerofejev: Moskva-Petuški (1970)
V tem surovem svetu ni prostora za glavnega junaka te knjige, Veničko, in njegovo dušo, ki je čista kot novorojenčkova. Kritiki menijo, da Venička z vlakom ne potuje k svoji ženi in otroku, ampak k Bogu. Trpi kot Jezus in ves čas razmišlja o vprašanjih življenja in smrti. "Mar ni človeško življenje trenutno opijanje duše? In obenem pomračenje duše? Vsi mi smo kot pijani, vsak na svoj način: nekdo bolj, nekdo manj." Avtor je dejal, da roman oz. poema ne govori o alkoholizmu, ampak gre za protest proti družbenim normam.
Kliknite tukaj in izvedite, kateri ruski romani vam lahko pomagajo poiskati Boga.