Lev Tolstoj
Javna domena
Lev Tolstoj, največji med največjimi, je bil pogosto nezadovoljen s samim seboj. Leta 1850 je pri starosti 20 let v svojem dnevniku priznal: »Živim tako nebrzdano, kot zver.« Krivil je samega sebe, ker da izgublja čas ta nepomembne stvari. »Zelo sem nezadovoljen nad samim seboj,« je dodal.
Minevala so leta, mladi nebrzdani Tolstoj pa je postal pisatelj, ki je vedel, kaj pomeni mukotrpno delo, a je kar naprej našel razloge, da spet kritizira samega sebe: »Ne morem pisati – vse izgleda zlagano. In nič ne morem storiti okrog tega,« je mrko opažal leta 1863. Takrat je dosti razmišljal tudi o svoji mladi nevesti Sofiji, govoreč samemu sebi, da si je ne zasluži: »Jaz sem majhen in patetičen … nemoralen egoist.«
Pa vendar, isti pisatelj le ni bil tako patetičen. Sam se je hkrati tudi zavedal, da se »ista oseba lahko spremeni iz zlikovca v angela, iz modreca v idiota, iz močnega v nemočnega …« Čeprav je imel Tolstoj trenutke šibkosti, je hkrati ostajal mož in pisatelj.
Še nekaj o Tolstoju: Bistvo je v praksi in »živem življenju«, ne pa v »mrtvi črki«
Fjodor Dostojevski
Vasilij Perov, Tretjakovska galerija
Nič ni čudnega, da človek, ki je pisal psihološke romane tipa Zločin in kazen in Bratje Karamazovi, ni bil vedno veselo razpoložen. Prepričan je bil, da so Rusi v glavnem melanholični in takšen je bil tudi sam. »Potreba po trpljenju je skozi stoletja že temeljna lastnost ruskega človeka,« je razmišljal v Dnevniku pisatelja.
Zase je Dostojevski govoril, da ima »bolno« naravo. »Zakaj misliš, da sem dober in velikodušen človek? Ne, prijatelj, nisem dober in to me zelo skrbi …« je pisal v nekem pismu.
Pa vendar, kar se tiče velikodušnosti, moramo reči, da je skrbel za svojo veliko družino (štirje otroci), za sina svoje bivše žene, pa še za člane bratove družine.
Andrej Platonov
Marija Andrejevna Platonova
Andrej Platonov (1899 – 1951) je imel težko življenje: videl je dve svetovni vojni, iz dobrih razlogov se je bal Stalina, na pogrebu je pokopal svojega sina. Bil je optimističen, a tudi realistično surov človek. Platonovu ni bilo lahko s samim seboj.
»Moj Bog, kako sem neumen (glej prejšnje 3-4 strani),« je zapisano na nekem mestu v njegovem dnevniku. V nekaterih drugih zapisih je do sebe še ostrejši. »Kako si želim, da bi pisal bolje, natančneje, strastno in s ponosom na delavski razred (toda ne zmorem).«
Takole pa se je Platonov zavedal šibkosti človekove duše, tudi svoje: »Že od samega otroštva vsi ustvarjajo svojo družbeno masko, ki jim bo zagotovila uspeh. Kako bi bilo lepo, ki bi živeli brez mask! Bilo bi čudovito!«
Anton Čehov
VanMeetin
Anton Čehov je bil mojster humorja in ironije v kratkih zgodbah in dramah, zato se je znal pošaliti tudi na svoj lasten račun. Enkrat je pisal bratu skladatelja Petra Čajkovskega: »Čajkovski je sedaj drug človek v ruski umetnosti. Lev Tolstoj je že dlje časa na prvem mestu … Ilja Repin je tretji. Jaz pa sem na 98. mestu.«
Čehov je bil skromen človek, ni maral biti v ospredju in pogosto ni bil zadovoljen s svojim življenjem. »Nekatera leta svoja življenja bi kar prečrtal,« je zapisal leta 1890. Vendar je čisto v svojem slogu še isti mesec dodal: »V Sankt Peterburgu toliko popijem, da je lahko Rusija ponosna name!«
Pred kratkim smo že pisali, da je Čehov po prvi uprizoritvi svoje drame Galeb skoraj obesil svoje pisanje na klin, a je pozneje ravno s tem delom zaslovel kot prodoren umetnik. Več izveste tukaj.
Sergej Dovlatov
Getty Images
Sovjetski pisatelj, ki je konec 70-ih emigriral v Ameriko, je vedno govoril, da si želi biti kot Čehov. To mu je uspelo vsaj pri šalah na svoj račun in samokritiki. »Sedaj se oblačim zelo poceni, prej pa sem se oblačil še huje,« je pisal Dovlatov o svojem življenju po preselitvi v ZDA.
Četudi se je osvobodil sovjetske cenzure, Dovlatov še vedno ni postal nič srečnejši. Zapadel je v alkoholizem in depresijo. »Vse svoje življenje sem nekaj čakal … zdaj, ko se je vse zgodilo, nimam več na kaj čakati, vsi moji izviri sreče so usahnili,« je pripomnil ob neki priložnosti.
Kljub temu je našel prostor za kakšno šalo. Na nekem mestu je ironično zapisal: »Jaz osebno pišem za svoje otroke, da bi lahko po moji smrti brali in spoznali, kako odličen oče sem bil, tekle jim bodo solze in brezsramnih ameriških oči.«