Kritičen do sovjetske ureditve
Mihail Bulgakov je že v svojih prvih delih razkrival grde plati in absurd sovjetske resničnosti. Avtor ni želel posploševati, na nož z oblastmi pa je bil že od začetka svoje kariere. Njegovi poznejši zgodbi Usodno jajce in Pasje srce sta bili malo bolj alegorični, vendar ga je to spravljalo v še večjo nemilost.
Roman Pasje srce prikazuje kirurga, ki je psa spremenil v (sovjetskega) človeka. Mutant človeka s srcem potepuškega psa z ulice je predstavljal najhujši primer sovjetskega proletariata, ki je vodil zadeve v porevolucijski Rusiji. Romana v Sovjetski zvezi nikoli niso objavili.
Kako je Stalin zagovarjal Belo gardo
Bulgakov je prosil generalovo hči, da mu natipka roman Bela garda. Generalova hči se je leta 1924 odselila iz stanovanja, še preden je bil roman končan, a je čez nekaj let od Bulgakova dobila vstopnice za gledališko predstavo Dnevi Turbinovih. Gledališka predelava romana je bila zelo uspešna, se je spominjala skoraj 50 let pozneje. Vendar Bulgakov ni mogel uživati slave, obtožen je bil, da je slavil nazore Bele armade.
Na presenečenje vseh mu je v bran stopil nihče drug kot Stalin: »Igra Dnevi Turbinovih ni tako slaba, ustvarja več koristi kot škode. Ne pozabite, da je glavni vtis v prid boljševikom: Če so morali celo Turbinovi odložiti svoje orožje in spoštovati voljo ljudstvo, priznati svoj popoln poraz, potem to pomeni, da so boljševiki nepremagljivi in proti njim ni mogoče ukrepati.«
Navzkriž s Stalinom
Vendar sovjetski voditelj ni bil tako zadovoljen z dramo Beg iz leta 1928, ki je eno od najboljših ruskih gledaliških del 20. stoletja. Drama prikazuje propad predrevolucionarne Rusije in poteka na Krimu med obleganjem boljševikov.
Bulgakov je leta 1930 v pismu za Stalina priznal, da so zanj izobraženci »najboljši ljudje v naši državi«. Namesto revolucionarnega napredka je nasprotno zagovarjal veliko evolucijo, nato pa storil nezamisljivo in prosil, da ga pošljejo ven iz Rusije, v tujino. Čez nekaj dni ga je po telefonu osebno poklical Stalin in pisatelju rekel, da ne more živeti izven svoje domovine. Kmalu zatem je Bulgakov dobil službo v Moskovskem umetniškem gledališču.
V naslednjem desetletju je Bulgakov napisal še nekaj gledaliških del – vsa so bila zavrnjena ali pa so doživela samo nekaj uprizoritev. Postajal je obupan, a je vseeno nadaljeval s pisanjem svoje največje mojstrovine, romana Mojster in Margareta. Ravno ta knjiga, objavljena leta 1967, mu je prinesla slavo po vsem svetu.
Mojster in Margareta
Kinopoisk
Ljudje, ki so izgubili vero v Boga, so pograbili to zgodbo, v katerem zlo podpira dobro: Zatiranega pisatelja, ki je pisal o preroku, izpustijo iz zapora in mu dovolijo trajen mir na tihem in lepem kraju, v spremstvu večno mlade Margarite. Vse to omogoči nihče drug kot hudič osebno, pod krinko tujca Wolanda. Nihče od likov v romanu ni obsojen na smrt, razen mož, ki si je drznil norčevati se iz Kristusa. Vendar po drugi strani Bulgakov prikazuje preroka pod imenom Yeshua Ha-Nozri (Jezus) kot naivneža. Za vernika je bilo takšno znižanje svetega človeka v navaden mit pravo bogoskrunstvo, za mnoge sovjetske bralce, ki so že tako živeli brez religije, pa je bila takšna razlaga kot pravo razodetje.
Danes se situacija spreminja, saj se v ruskih šolah krepi pravoslavje, in samo sprašujemo se lahko, kako bodo v prihodnje prikazovali Yeshuo. Podoba dveh utrujenih zaljubljencev, Mojstra in Margarete, pa se je za vedno vpisala v rusko kulturo.
V tem romanu zasledimo tudi tale izrek, ki se je trajno prijel v ruskem jeziku in ga v različnih pomenih uporabljajo še danes: »Zapiski ne gorijo.«
Dolgo cenzuriran
Mimogrede omenimo, da se je Mihail Bulgakov rodil v ruski družini v ukrajinskem Kijevu leta 1891 in je bil pred pisanjem knjig po poklicu zdravnik (njegovo prvo delo je bilo Zapiski mladega zdravnika).
Zaradi težav z oblastmi nekatera njegova dela nikoli niso bila objavljena za čase Sovjetske zveze, sam pa nikoli ni uspel zapustiti države. Leta 1940 je umrl zaradi odpovedi ledvic. Celo tik pred smrtjo je na smrtni postelji še naprej narekoval, kaj naj se popravi v njegovih delih. Danes sta Bulgakovu posebej posvečena muzeja v Moskvi in Kijevu.
V resnici so tudi zapiski goreli, vendar je delo Bulgakova preživelo.
© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.
Preberite še: Osem ruskih knjig, ki vam bodo pomagale najti smisel življenja
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!